Down by the sea.

Flocking to the sea

Crowds of people wait for me
Sea gulls scavenge
Steal ice cream
Worries vanish
Within my dream ...

Čeprav nisem bila nikoli velika oboževalka morja in čeprav na plaži ne morem nepremično ležati več ur, pa ima morje vseeno nekaj čarobnega. Valove, ki jih lahko poslušaš, kako nežno pljuskajo ob obalo, kičaste sončne zahode in sence, ki se skrivajo neznano kje, ogrlice iz školjk, sončne žarke, ki tipajo sprehajalce ob obali, pa tudi vse nališpane in dišeče večerne izhode dopustnikov, ki poslušajo tisti one man band v bližnjem kafiču. In mivka med prsti na nogah, sol v, od sonca pobeljenih, laseh in vonj po kokosovih kremah za sončenje in slastna kepica sladoleda.

A morje ima še nekaj - zdi se, da so tam ljudje srečni. Vsepovsod se razlega otroški smeh, vzklikanje mladeničev, ki zagoreli brez majic hodijo mimo hihitajočih najstnic, pa tudi lajanje psičkov, ki iščejo senco bližnjega borovca.
Ne spomnim se več, kdaj sem že tako veselila morja kot letos. In četudi slovenska obala (nikoli) ni bila med mojimi najbolj priljubljenimi, saj sem tja odhajala le za dan ali dva, pa me vedno znova preseneti s toliko različnimi dogodivščinami, ki jih ta lahko doživiš v družbi prijateljev. Letos je bilo zares imenitno! No, pa tudi motivov za fotografski objektiv je tam prav lepo število. ;)

mankica

I left my soul there,
Down by the sea
I lost control with you,
And living, living,
And i, living, by the sea ...
(by Morcheeba - The Sea)

Walk on by.

Se vam je že kdaj zgodilo, da se je mimo vas sprehodil nekdo, ki ... ki vas je s svojo podobo, obleko ali vedenjem kakorkoli pritegnil? Koliko ljudi vsak dan srečamo na cestah mest in koliko je ljudi, ki jih danes vidimo prvič. In potem nikoli več. Včasih, ko takole hodim po svetu, srečam mnogo ljudi. Večino teh srečam za trenutek ali dva, nekateri se mi s svojimi podobami za vedno vtisnejo v spomin, spet druge pozabim že v naslednji sekundi. In mnogokrat se mi zgodi, da o teh neznancih razmišljam še mnogo naslednjih korakov. Le kdo so in kako jim je ime? Kam hitijo in kaj se jim je danes že zgodilo. In vsi hitimo eden mimo drugega. In iščemo svoj prostor pod soncem. In pod dežnikom. In pod streho. In ... in puščamo svoje stopinje na pločnikih številnih daljnih poti, na zelenicah, pred trgovinami, stojnicami s hrano, pred spomeniki, klopicami, na mostovih ... in postojimo za trenutek pred zebro, saj na semaforju že utripa oranžna luč, ki ji bo sledila rdeča ...

Včasih se mi zazdi, da so vse tiste mimohodeče pojave z raznovrstnimi vonji in oblečene kakorkorkoli pač že, le ludje, ki jih verjetno nikoli ne bom več videla, kaj šele spoznala. A kako naj si potem razlagam tiste ljudi, ki jih brez posebnega razloga vsakodnevno srečujem na mojih poteh. Pa jih sploh ne poznam! Poznani so mi le tako, na videz. In zato, ker nam je bil namenjen trenutek ali dva, da smo se (ponovno) srečali.

Tokratne posnete fotke so z ulic in poti Budimpešte. Na njih so ljudje, ki jih verjetno nikoli ne bom več srečala. So pa vsaj za trenutek pritegnili mojo pozornost in si prislužili zapis v večnost.

Vsi tisti, ki ste čakali na znamenitosti in druge interesantne reči Budimpešte, ki sem jih tam videla - upam, da vas s tem pristopom predstavitve uličnega utripa na ulicah mesta nisem razočarala. Tokratna reportaža je nekoliko drugačna ... Zagotovo pa bom kmalu objavila še kaj bolj potopisniško obarvanega. ;)

mankica

Danes me osreči.

Pobeg v naravo. K babici na vrt. Tja, kjer rastejo nešpricana jabolka, višnje, hruške, ribez, kosmulje in kjer so tudi dežne kaplje nekaj fantastičnega. Tja, kjer ima mavrica popolno obliko in je sestavljena iz najlepših barv ... in tam, kjer sveže nabrane travniške rožice najlepše dišijo.

mankica