sreda, 31. december 2008

Na svidenje in srečno!

Ko takole v zadnjih urah letošnjega leta pogledam za nazaj ... ja, bilo je mnogo trenutkov, ko sem si želela, da bi šli čim prej mimo, imela sem slabe dni, neuspešne podvige, ki se niso izšli tako, kot sem si želela, sive dni, ko se je vse zdelo, da ne bo boljše ... toda vedno se je potem zgodilo tako, da so se v slabih dneh od nekod prikradli tisti, najbolj radostni trenutki, ki bodo ostali v spominu. Za vedno. Prav tisti lepi trenutki, ki so ostali in naredili to leto tako izjemno. Zgodilo se je mnogo krasnega. Nadvse imenitnega! In ja, lahko rečem, da sem srečna, da se je vse izteklo tako, kot se je. Prav tako in nič drugače. Da lahko danes o teh čarobnih trenutkih pišem, ker sem si jih zapomnila. Trenutkih sreče, ki so tako zelo krasni ... Zato le še - na svidenje, staro leto, dobrodošlo novo!

foto by: Miha Žlindra

Srečno!

mankica

nedelja, 28. december 2008

Dragi Dedek Mraz (Дед Мороз)!



Letos sem ga srečala!!! In od njega dobila bonbon. Takšnega, v ovitku, porisanem s pomarančami. Menda so takšni za pridne otroke. ;) In če verjamemo, da nas opazuje celo leto (upam le, da ni opremljen z video kamerami ... Veliki brat aka. Veliki D. Mraz vas gleda tudi pride v poštev?), kako pridni smo bili, potem sem prepričana, da ga letos nisem ravno razočarala... no, vsaj upam na to. ;)

Dobri mož s sivo kučmo in belo brado se je sprehajal po Ljubljani! In ujela sem ga, ko je s svojimi pomočniki - snežaki, miškami, medvedki in drugimi vilinskimi bitji poslušal skrite želje. Tudi mojo. Upam, da mi jo letos izpolni. Prijateljčka Božička (menda sta velika prijatelja, ki se za praznike vedeta, kot da sta najhujša tekmeca, a menda to sploh ni res!) resda tokrat ni bilo naokoli, saj je verjetno obdaroval še zadnje ljudi na drugi strai sveta, pa mu zato ni uspelo priti v našo prestolnico, a vseeno - vzdušje v središču Ljubljane, posute mnogo lučkami, je bilo naravnost imenitno!

... Oh ja, siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš ... Nato je še pomahal in se s svojimi sanmi odpeljal v pravljično deželo ...



Vse dobro, dobri mož! Se vidimo naslednje leto spet!

mankica

sreda, 24. december 2008

Posuto z zvezdnim prahom.


Naj bo krasno! Pravljično. In magično. Pa bleščeče in dišeče. Barvito in radostno ... Posuto z zveznim prahom in
... naj bo prav takšno, kot si želite!


Naj bodo krasni dnevi pod zvezdicami letošnjega leta in še lepši pod nebom prihajajočega!
:)

mankica

ponedeljek, 22. december 2008

A Step Beyond.

... tja nekam. V svoj svet. Včeraj proti soncu. Danes skozi megleno jutro in ta povsem siv dan. Po črti ali preko nje. Ob črti ali onstran nje. Ob črti ali stran. Tja ali drugam. Zagotovo pa vedno nekam.

Praga 2008.

mankica

četrtek, 18. december 2008

Kaj me osreči ...


Sprehod skozi Ljubljano, obsijano z lučkami. Ko lahko izbiram med raznobarvnimi klobuki, toplimi nogavičkami, pa vsemi tistimi malimi kičastimi rečmi, ki polepšajo moj dan ... Krasna je ta moja Ljubljana!



mankica

torek, 16. december 2008

Po sledeh jetijev ...


Zunaj že nevem-kateri-dan pada dež. Še dobro, da sem vsaj konec tedna skakala po snegu in po kakšnih treh sezonah stala na smučkah. Vsako leto pride nekaj vmes in potem je že božič pa novo leto, pa januar in februar, ko me odnese na kakšen drugi konec sveta pa spet ne vidim snega. Zato sem nadvse vesela, da mi je letos le us
pelo se podati na bele strmine. Oh, kako poetično se sliši to. No ja, pa saj je vendarle bilo! Ko sem takole smučala v megli, ko se ni videlo niti dva metra naprej pa ko je sneg pikal in veter pihal v tiste kotičke obraza, ki niso bili zakriti z očali, kapo ali šalom ... tanajbolj vztrajni pa so smučali tudi v dežju, če je le bilo tako. No ja, kljub vsemu. Še dobro, da nismo obtičali nekje tam v Dolomitih, odkoder nekaj sto Slovencev ne more. Mi smo se tolažili s kepanjem, skakanjem po snegu, sneženimi igrami, kuhanim vinčkom, družabnimi igrami in v apartmaju tu in tam prekleli vreme. Pa nič zato, ker če je družba fajn, potem je tudi sneg postranska dejavnost, ki je tu in tam pač tudi vzrok, zakaj smo sploh šli na smučanje :)
Še vedno pa sem zelooooo optimistična in čaka
m na sneg do nižin (beri: v Ljubljani!), da se bom lahko sprehodila skozi tisto ... belo Ljubljano ... in opazovala svetlikajoče lučke na bližnjih drevesih. Ta prednovoletni čas pač ima svoj čar.


Tukaj je nekaj utrinkov s smučanja. Aja pa še to, tokrat sem se 'afnala' z očijevo igračko, kompaktnim Fujijem in prav fletno je bilo naokoli hoditi z miniaturnim fotoaparatom, ki ga lahko pospraviš celo v žep! ;))

Pa smo šli na pot .... po dežju, proti Italiji.
Ogled filma Pretty Woman (že ene destič :)), potem pa naslednjih sedem
ur čebljanje o pomembnih in manj pomembnih rečeh ...


Potem pa v apartma. C 25. Super vzdušje, najboljši cimri, pa tudi hecni sosedje, ki so vsak dan vsaj nekajkrat potrkali na naš apartma, si prišli sposoditi sol, pa brezalkoholno (!) pijačo (verjetno za mešanje :)), pa tudi masažo so nudili. Najboljši sosed, ali kako že pravijo pri Mercatorju? :)
... in večerja. :) Hrane ponavadi ne objavljam na blogu, ampak tokrač bo pač izjema, ker je pač vključena v zgodbo :))


Nekaj radosti na snegu. Kako otročji lahko postaneš, ko se v daljavi smehlja sneženi mož ali pa ko v snegu delaš angelčke ... let it snow let it snow leti it snow ... :)


Imeli smo dež pa sneg pa dež in sneg. Pa čeprav vreme le ni bilo najboljše, je bilo zjutraj tako super gledati skozi okno in na toplem piti vroči čaj. Mmmmmmm.


Bilo je nekaj smučanja in akcija. Spodnja slika je taka športna, ane? ;) Smučar v akciji. hihihi. Pa to nisem jaz! :) Padla sem ene trikrat, pa še to na ravnem!!! :)

Smučati po treh letih je bilo super. Zares. In se peljati na sedežnici. In uživati v snegu. In se sprehajati po snegu ...


Zvečer pa. Imeli smo se fajn, ane? :) Ta utripajoča tla pa so fleširala 100 na uro. :)


Komaj že čakam naslednji izlet neznano kam! ;) Ko bomo mogoče našli sledi jetijev ...

mankica

nedelja, 7. december 2008

Afriško. Resnično. In žalostno.


Ogledala sem si Darwinovo nočno moro. Že drugič. Pred meseci tudi na lastne oči. Ko sem jedla ribe iz Viktorijinega jezera. O filmu pojma nisem imela, ker ga tedaj še nisem videla ... zdaj so se mi nekako vsi tisti ribji fileti nilskega osliča zagabili. In tista riba, ki je bila tedaj tako zelo okusna, je svoj okus izgubila.
Afrika. Tisti oddaljeni svet. "Ah, kaj bomo pomagali Afričanom, ko pa je pri nas toliko sirot," mi je pred časom rekel zelo znan slovenski glasbenik. Ja, pri nas je veliko preveč revežev in grozno je to, da se v socialni državi to dogaja ... A kljub vsemu - eksperiment znanstvenikov, ki so brezglavo (?) porušili ekosistem, je mnoge Afričane stal življenja ... Potem ko mi z veseljem nakupujemo zmrznjene bele filete, že napol pripravljene za cvrenje, pa se na črni celini dogajajo katarstrofe. Katastrofe nemogočih razsežnosti. Na milijone ljudi strada, še več - taisti Afričani, ki za nas vsakodnevno čistijo ribe, sami jedo ostanke - glavo, rep, kosti in nekaj mesa, ki morda še visi ob kosteh, če ga le niso načeli že črvi. Ogabno. A resnično. In žalostno. A povsem vsakdanje. Vsakdanje za mnoge prebivalce tamkajšnjih dežel ob mogočnem jezeru. Države dejansko živijo od rib, na dan jih izvozijo samo v Evropo nekaj tisoč ton, ljudje tam pa stradajo. Za vsako ceno torej - pozdrav kapitalizmu in zatiskanje oči pred realnostjo. Ja, tudi sama sem včasih tiste vnaprej pripravljene bele ribe. Nikoli več.
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nad
vse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.

Uganda. February 2008.


To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...

Kabale - Uganda. February 2008.

mankica

sreda, 3. december 2008

Uriti?

Tole me je zadnjič full nasmejalo ... ko sem pisala komentar, me je v preverjanju z besedo pozdravila slednja beseda uriti, zapisana z rdečo. Resda me pri komentarjih včasih ob 'preverjanju z besedo' pospremijo kakšne nadvse zanimive besede, ampak takole po slovensko, pa čeprav pisano kar v slengu, se mi le redko zgodi ... :) Ne, jaz sicer nisem 'uriti', pa tudi 'u/v riti' ne, ampak tole je bilo res totalno zabavno. Po nekem ključu je računalnik izbral tole kombinacijo črk in me ful nasmejal ... In ko sem se zavedla, da sem za ponovitev besede, črke dejansko zapisala v un okenček ... hehehe. Kdo bi si mislil, da mi bo ena taka beseda prav polepšala dan! :)


mankica

petek, 28. november 2008

Otvoritev in čarni smehljaji ljudi ...


Vse priprave, neprespane noči in veliko vloženega truda, pa tudi številni zadnji zapleti pred otvoritvijo, ki ponavadi pridejo ob nepravem času. A kakorkoli že - slike so bile na stenah pravočasno in vse je bilo tako, kot mora biti. Še dobro, ker sicer si ne predstavljam, kaj bi bilo :) Potem pa otvoritev moje prve fotografske razstave. Ja, bilo je vredno vsega truda. Mnogo ljudi, ki je prišlo in me počastilo s svojim obiskom. Zares hvala vsem! Upam, da sem vam pričarala lep večer! Tukaj je nekaj utrinkov s priprav na razstavo in z otvoritve. Krasno je bilo!

prve štiri fotke: mami
Uokvirjene in pripravljene za postavitev.

Končne priprave in razprave o postavitvi ...

pet fotk: Miha Žlindra

foto: Kristijan

foto: Iva Gruden

No, mislim, da imate moje podobe za nekaj časa dovolj. :) Imam še fotke drugih ljudi, ki so prišli na razstavo pa ne vem, če mi dovolijo, da jih objavim na blogu.

Vsi tisti, ki pa niste uspeli priti na otvoritev ali pa bi si radi slike še enkrat v miru pogledali, naj vas le še povabim na ogled slikic v STA Travel Cafe (tam bodo do konca decembra). Menda pa imajo odprto vsak dan do polnoči!


Naj vas spremlja mnogo čarnih smehljajev!

mankica

sreda, 19. november 2008

Čarni smehljaji.


Vljudno vas vabim na otvoritev fotografske razstave ujetih trenutkov. Trenutkov, za katere se zdi, da pod zlatimi strehami mogočnih templjev in na ulicah, kjer te iz bližnje tržnice spremlja vonj po začimbah, skrivajo ujete trenutke čarnih smehljajev. To so trenutki, ki so izjemni že zato, ker preprosto so. In smehljajev imenitnih ljudi daljnih dežel.
Čarnih smehljajev otrok daljnih azijskih dežel.

STA Travel Cafe. Sreda, 26.11., ob 19.00


Dragi bralci in obiskovalci mojega bloga. To je moj prvi samostojni fotografski projekt, zato bom zelo vesela, če se boste otvoritve udeležili!



mankica

p.s. Če kdo ne ve, kje je STA Travel Cafe (Trg Ajdovščina 1 - Mala terasa pred Metalko), naj mi napiše, mu z veseljem razložim! :)

torek, 18. november 2008

Today.


Od tvoje hčerke. En šopek krasnih rožic in mnogo poljubčkov. Za rojstni dan, draga mamica!


mankica

četrtek, 13. november 2008

Polaroid Instant.


Camera. So mu rekli včasih. Oh ja. Stari dobri časi. Ko sem o fotkah samo slišala, ko sem jih gledala v družinskih albumih in ko mi je dedi razlagal, kako je v temnici razvijal slike ... in kako je čakal, da se na papirju pokaže podoba, ki jo je fotkal... potem so prišli časi polaroida pa kasneje časi velikih mašin pa lomografija in ... zdaj se nam toži po nekdanjih časih. O polaroidu je več zapisala že Ana, jaz pa le še lepim fotkice gor. Seveda. Iz polaroida. Direkno. :)




O ja, ko bi res bilo tako. Tele so prišle iz tegale kul programa, kjer si lahko narediš polaroidne fotke. Ki pa žal ne dišijo več po razvijalcu, ker je tahnologija računalnika vonj po pač fotki ubila. A zgodovina je bila. Še dobro, da ostanejo spomini na nekdanje čase. :) Pa čeprav so že nekoliko pobledeli, imajo nekako še vedno vonj po naftalinu ... pa vam - se kaj toži po tovrstnih fotografijah, posnetih na film?


mankica

nedelja, 9. november 2008

Kaj me osreči ...

Nedeljski dan. Tako lep, kot je današnji. Ko se sončni žarki svetlikajoče odbijajo od zaprtih oken na bližnjem bloku ... ko perilo v mrzlem vetriču plapola na terasi in ko ob toplem jasminovem čaju berem novo knjigo.

Magical Sunday. Ljubljana. November 2008.

mankica

petek, 7. november 2008

London it is.



Pred časom sem napovedala za na obisk sestrični v Londonu, ki tam že nekaj časa živi. In mesto doživela v vsem svojem čaru. No ja, po moje je za poročanje o Londonu sicer trenutno še najbolj primeren Matjaž, ampak vseeno - jaz sem to prestolnico doživela na svoj način ... Hja, resda mi turistične točke tudi tokrat niso ušle, kakopak, toda med pohajanjem po ulicah tega velikega mesta, sem se znova in znova izgubila med raznobarvnimi uličicami. Namerno. In zavila v lokalno trgovinico s knjigami o grafitih, šla na tržnico, kjer so za en funt prodajali svašta, od plastičnih vžigalnikov absurdnih oblik, do obešalnikov in oblek. Jedla sem na nedeljski mednarodni tržnici hrane, prečikirala muzikale po mestu, bila na lovu za Amy Winehouse (a se ji res v Sloveniji po novem reče Vinska hiša??), poslušala mnenja ljudi na Speaker's Cornerju, bila točno opoldne pod Big Benom, prešnofala trgovine na Oxford Streetu, se srečala z Batmanom in Robinom, opazovala mimovozeče rdeče Double-deckerje, lovila ničti poldnevnik na Greenwichu, čitala Shakespearova besedila na stenah gledališča Globe, se sprehajala po Tate Modern ... Zdi se, da je London vedno drugačen. Zdi se mi, da ga krasijo vedno nove stvari. In všeč mi je, ker lahko sredi ulice hodiš oblečen v kariraste hlače, črtaso majico, rožasto jopico, s kodrlajsastimi očali, po možnosti pa še z zelenim klobukom na glavi. In prav nihče te ne bo čudno gledal. Pa četudi po mestu hodiš z velikim ogledalom v roki ... :)



Londonske ulice v vsem svojem sijaju (pa naj bo bleščeč ali pa že malo spran in umazan) ... tukaj (klikni na spodnjo 'play' puščico) si lahko ogledate filmček (dostopen tudi tukaj). Enjoy! ;)
--


mankica

p.s. kvaliteta filmčka se je pokvarila, ko sem ga uploadala, tko da se opravičujem. novodobna tehnika... :)