Pisati o naravni katastrofi neverjetnih razsežnosti iz domačega naslanjača, kjer imam elektriko in pitno vodo neprekinjeno že ves ta čas, ko drugi ne vedo, kaj bo jutri, bi lahko bilo skorajda malce ignorantsko početje. A prav zato, ker zelo dobro vem, kako hudo je bilo le malo stran iz prestolnice, kjer so se ljudje bojevali z naravo in kako zelo hudo bi lahko bilo tudi tukaj, je o tem vredno govoriti. In opozarjati na posledice. In na pogumna dejanja.
Priznam, ne predstavljam si, kaj pomeni biti več kot teden dni brez ogrevanja, vode, delujočega toasterja, fena, bognedaj brez interneta in polnilca za mobitel. Kako pogumni so tisti, ki so se podali v to vojno z naravo. Spoštovanje vsem tam nekje pod polomljenimi drevesi, kjer še danes poka kot v vojni, stran od neprevoznih cest, s strahom pred poplavljenimi travniki, pretrganimi telefonskimi povezavami in električnimi napeljavami nedaleč stran. Vemo, da je narava uničojoča in to ni povsem nov pojav. Je pa vedno, ko se zgodi, preklemansko zastrašujoč. Svetlikanje skozi veje, vkleščene v ledeni oklep, in pomrznjeni listki,
ki se šibijo pod težo zmrzali, lahko ustvarijo enkratno, skoraj pravljično podobo. Toda njena izjemna moč ostaja hkrati fascinantna in uničljiva. Da lahko nekaj tako čudovitega hkrati postane tudi nekaj tako katastrofičnega, je enostavno nepojmljivo. In grozljivo. A obenem tako lepo in čudovito.
Objave
