Last call for entries.

Že pred časom sem vas povabila na ogled in otvoritev moje razstave. Dobila sem mnogo odzivov in vsem, ki ste si šli ogledati moje fotke, se zahvaljujem. Upam, da so vam ti otroški pogledi, ki sem jih ujela na poteh daljne Azije, vsaj malo polepšali kakšen dan! ;)

Že v nedeljo bodo moje fotke zamenjale fotografije drugega avtorja, zato vas vse, ki ste si želeli ogledati mojo razstavo in še niste uspeli ali pa niste vedeli, da so fotke še vedno na ogled, vabim, da si fotke pogledate! Čarni smehljaji bodo na stenah STA Travel Cafeja (Trg Ajdovščina 1, nad Mobitelovim centrom v središču Ljubljane) vse do prihajajoče nedelje.

... tukaj pa je še nekaj v STA-ju razstavljenih fotkic otrok, posnetih med leti 2005 in 2008.

Mankica

Moj dan.

... in moj je tudi resnično lep. Ker se le redko še zgodi, da je omrežje odprto ... in da lahko sredi mojega Maribora surfam po internetu se zdi kot največji luksuz. Tukaj, kjer je tako krasen sonček, ko imam pogled na Pohorje in ko uživam v brezdelju ... Krasna nedelja je!

mankica

Danes me osreči. In danes pogrešam.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem objavila tale post ... Z vsem je začel Olki, veriga pa se očitno kar nadaljuje. Hm ... na pobudo Uroša, ki me je s svojim tekstom nadvse razveselil. No, potem se je moje ime napisalo tudi v tekstu, ki ga je zapisala Malea na svojem blogu. Zdaj je minilo že kar nekaj časa in končno imam čas, da lahko sedim pred računalnikom in zbiram misli! Hm ... v bistvu je bilo prav težko izbrati in zbrati tisto, kar zares pogrešam ... Pa vendar. Po brskanju po spominu in disku s fotkami sem le našla kar nekaj tistih stvari, ki bi si jih želela danes, jutri, pojutrišnjem ... a hkrati so to tudi tiste male stvari, ki me nadvse osrečijo ... Tukaj so. ;)

Shiny Happy People (kot bi rekli R.E.M.)

Kambodžo in tiste prekrasne ljudi.

Hecne stvaritve nočnih huliganov, ki s svojim dejanjem ustvarijo umetniško delo ... in to kar sredi mesta!

Zanimive ideje in napise ... ki me razveselijo že navsezgodaj na poti v službo ...

Sledi v snegu in trenutke otroškosti.

Raziskovanje uličic Benetk.

Sence, ki nas spremljajo na vsakem koraku in z njimi seveda povezano s soncem obsijan vsakdan.

Vožjo tja nekam ... s kakšnim zabavnim sopotnikom, ki je ob poslušanju glasbe pripravljen tudi peti na kakšno uspešnico, ki trenutno igra na radiu ...

Izložbe s konceptom. In izložbe z idejami.

Več Obey Gianta sredi Ljubljane.

Kukanje skozi vrata in izložbe zvečer še odprtih trgovinic in opazovanje lestencev, ki se svetijo skozi okna bližnjih hiš ter ustvarjanje zgodbic o tem, kdo nemara živi v taistih stanovanjih, kjer so stene rumene, zelene ...

Smeh. In to ne samo tadaj, ko je na sporedu kakšna dobra šala. Smeha je pri nas veliko premalo. Pogrešam tudi kakšen skrivnosten nasmešek popolnega neznanca, ki mi polepša dan ...

Vožnjo s tuktukom in vonj po čiliju, nudljih in drugih specialitetah moje Azije.

Ulice San Francisca.

Povsem modro nebo, ki se sveti izza ljubljanskih streh.

Ulično umetnost. In poletne dneve, ko se na ulice prikradejo klovni, pevci, pesalci in drugi ulični umetniki.

Odštekance, ki se upajo s svojim nevskadanjim modnim stilom stopiti na slovenske ulice. Pogrešam London ali pa New York, ker sta tako zelo multikulturna ...

Nekatere prijatelje, s katerimi bi rada preživela več časa. Tudi Iva, ki se trenutno potepa po deželah daljne Azije, je ena izmed njih.

Nove raznobarvne grafite na urbanih površinah.

Ljudi, ki verjamejo v sanje.

In ker je to verižna reakcija (pa ponavadi verižnih pisem in podobnih zadev ne maram), pa se mi zdi nalogica zanimiva prav zato, ker nas je toliko ljudi, ki pogrešamo različne stvari. In prav to raznolikost je super opazovati! Želim si, da bi z razkritjem stvari, ki jih pogrešajo, nadaljevali Žiga, Alt Jr., Jaka in Ana!

mankica

Enooki na ogled postavi.

Razstavo je slavnostno odprl ljubljanski župan in se sprehodil mimo letošnjih razstavljenih fotografij.

V Kresiji je na ogled mnogo fotografij. Pa ne kakršnihkoli. Prav posebnih. Zbranih slik slovenskih fotoreporterjev. Slike, ki so na ogled v ljubljanski Kresiji (Stritarjeva 6), so posnete vsepovsod. Skozi oči toliko različnih fotografov, da je prav fino pogledati, kako se med seboj razlikujejo, a vseeno ostajajo enake. Enake zato, ker so jih posneli fotoreporterji, ki lovijo trenutke vsak dan. Ne samo v parlamentu, ko se politiki med seboj rokujejo, tudi na košarkaški tekmi v Hali Tivoli, ko Olimpija zmaguje, pa na ulicah slovenskih in tujih mest ter pod koncertnimi odri, v gledaliških dvoranah, mnogokrat na najbolj nemogočih mestih, kamor niti s FOTO PASS kartico ne moreš in kot ti PRESS ne pomaga kaj dosti ... Društvo slovenskih fotoreporterjev Slovenije Enooki s svojimi fotkami, pa ne samo s fotkami, temveč zgodbami in trenutki, polnijo strani dnevnega, tedenskega ali mesečnega časopisja, spletne strani. In beležijo čas, zapisan na fotko.


Razstava bo na ogled vse do ponedeljka, ko se bo zaključila z dobrodelno dražbo. Letos prvič na tej razstavi sodelujem tudi jaz s svojo fotko! Little Odessa ji je ime. In slikana je bila lani, v sklopu nastajanja reportaže o ruski četrti v New Yorku ...

Moja Little Odessa je na levi strani moje glave (Vsakdanjik ruske priseljenke v NYC. Na delo prihaja v zgodnjih jutranjih urah in stoji za 'izložbo', polepljeno z raznobarvnimi tulipani ter prodaja ruske slaščice. Skrbno jih spravlja pod plastične pokrove in v svoji modri halji z belim ovratnikom ter 'pol' nasmehom in glasnimi ruskimi besedami здравствуйте! (Zdravstvujte!) vsak dan čaka na ljudi, ki si bodo zaželeli njenih, domače pečenih ruskih specialitet ...) Držim pesti, da bo za fotko mogoče iztržiti vsaj nekaj evrčkov! ;)

tole fotkico naredil: Jaka Tomc

Zato vas še enkrat vabim na ogled razstave ter ponedeljkovo dražbo, na kateri bomo zbirali evrčke in nato zbrani izkupiček podarili v dobrodelne namene za nakup tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne otroke.


Se vidimo v ponedeljek ob 18.00 v Kresiji!

mankica

A state of mind.

Happiness. Radosti. In ta krasen sneg ... !

photo by my Mom. today in Ljubljana.

Naj bodo krasni dnevi, s snežinkami posuti! ;)

mankica

Snow Flurry.

Ko sem se danes peljala iz Maribora proti Ljubljani, sem spet bentila in se hudovala nad cestnimi posipači in drugimi delavci, ki naj bi poskrbeli za nemoteno vožnjo naših štirikolesnikov in nas vozačev, ki smo volan malodane držali tako, kot da je sodni dan. Ne samo, da se ni videlo popolnoma ničesar, še več - na avtocesti je bilo danes mnogo in še več tvornjakov (a sploh smejo voziti ob nedeljah?!), ki so prehitevali kot za stavo in se vrivali med mimovozeče hiteče avtomobile. In če gre verjeti našim vrlim cestnim delavcem, ki so se menda pripravili na sneg ... ceste posipavajo in plužijo. No ja, jaz jim (še) ne verjamem najbolj. Nedeljski vozniki so bili verjento kar veslei, ko so lahko mirno vozili 80 ali 90 km/h pa jim nihče ni hupal ... hehe. No ja, pa vse le ni tako sivo kot je videti. Še več - videti je naravnost fantastično belo! Ker dolge luči in meglenke danes niso pomagale pri vidljivosti, si se lahko zanesel samo na svojo srečo in vozil na približno svojem pasu, ker tudi črt na cesti ni bilo nikjer ... v predorih pa je lučka utripala na 100 km/h... hja, tudi danes, ko so bile vozne razmere zares nevzdržne ...


No, vsaj srečno sem prispela domov! Pred blokom pa pritisnila še eno fotko mimoidočega psička, ki se je v svojem sneženem (dežnem -> sneženem? ;) plašču tako elegantno sprehajal po snegu. Tu pri nas se namreč zdi, kot da vseh tistih problemov na slovenskih (avto)cestah sploh ni. Pa čeprav tukaj ni še popolnoma nič spluženo ...

Zato le še srečno vsem voznikom, ki se čez snežni metež šele prebijate! ;)

mankica

Diamonds.

Diamonds Are a Girl's Best Friend ... je nekoč prepevala Marilyn Monroe.

... a kdo pravi, da to niso perle? Ali pa morda kaj popolnoma drugega ;) ah, kdo bi vedel ... :)


mankica

Left Or Right.

Pogosto nas situacije v tem ali onem dnevu, morda pa celo večkrat na dan, pripeljejo do odločitev. Tiste, najbolj banalne so tedaj, ko se je treba odločiti o navidez nadvse nepomembnih stvareh. In smo postavljeni pred težke odločitve ... ko je treba izbrati najboljšo možno pot. Pa vendar, zakaj bi se omejevali? Včasih se mi takole zazdi, da svet ni postavljen samo levo ali desno, včasih se tista najbolj prava pot najde zgoraj. Ali pa nemara spodaj. Zgodi se celo, da je vmesna včasih še najboljša ...

In čeprav se mi včasih zazdi, da je bila moja odločitev napačna, ker če bi na bližnjem semoforju zapeljala levo, bi dobila parking, tako pa je na desni že vse zaparkirano, ali pa če bi šla v desno vrsto na blagajni trgovine, bi se zagotovo prebila do blagajne hitreje kot na levi ... včasih povsem napačne. A vedno naše. Pa ni važno, naj bodo leve ali desne.

fotka, posneta nekje na morju poleti z Nokio N73

In katero pot vi največkrat uberete? :) ... na levo ali desno?

mankica

Večnamenske.

Na eni slovenskih spletnih strani so zapisali: Lestev ponuja obilo možnosti za zadovoljevanje najrazličnejših profesionalnih in zahtevnejših domačih potreb. Menda res, saj v naši prestolnici poteka mnogo del na cesti. In v istem dnevu lahko v centru Ljubljane opazujete spretnost plazečih se mojstrov takšnih in drugačnih lestev ... No, mojo pozornost so že pritegnili ;)

mankica

Ko sem ...

... in ko je prav fino sanjati v svojem svetu. Predvsem zdaj, ko so dnevi posvečeni predvsem zabavi ob knjigah ... za študij, kakopak! ... in ko bi vsaj za kakšen dan ali dva najraje odeletela v imeniten svet mnogoterih svetov. V Azijo na primer ;)

mankica

fotka posneta na razstavi Alana Hranitelja, septembra 2008

Kaj me osreči ...

Street art. Grafiti. Stickerji. Stencili. Ko me pozdravljajo po Ljubljani. Vsepovsod. Samo videti jih moraš znati.

Zek grupa (zapečatili so tudi tale avto) so samo eni izmed mnogih. Aj lajk! A lot!

mankica

Supercool(ed) Snow.

Obožujem zasnežene ulice. In kepanje. In angelčke v snegu. In zasnežene rokavice. In jakno, posuto s snežinkami. In odtise stopinj na nespluženih poteh. Pa zasnežene avtomobile in padajoče snežinke, ki se svetijo v obcestnih svetilkah. In bela drevesa. In sneženega moža, ki so ga postavili otroci iz sosednjega bloga, pa ulico, kjer po segu skače sosedov psiček. In otroškost, ki se prebudi, ko stopim v pravkar zapadli sneg. Krasen je ta sneženi januar!

Želi kdo, da mu pridem 'zlopatati' dvorišče?



Pa saj vendar niste mislili resno, kaj? :)

mankica

Do it Old School.

Včasih sem se veliko prevozila z busom. V šolo pa nazaj pa naokoli. vsepovsod z avtobusom. In vsak začetek meseca, ko je bilo treba kupiti mesečno nalepko in tisto izkaznico s sliko, ki je bila tako ali tako fotografsko naštimano obupna, moliti vozniku pod nos. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem zamešala datume in potem me je bilo vedno strah, če bo voznik opazil, da še nimam nalepke ... in ko sem hitela pred šolo še v trafiko po žetone ali pa na bus čakala way too long, pa čeprav je na urniku pisalo da pride točno ob 7.23. Hja, to so bili tapravi časi, ja :) In vse tiste zgodbe ljudi, ki so sedeli, stali, se pogovarjali, razmišljali o svojih mislih, zagledano pogledovali skozi okno, pozimi je bilo tako ali tako ponavadi vse zarošeno in si se prepustil nemilosti vonjev, ki so prihajali od sopotnikov. Poleti je bilo še posebej vznemirljivo, ko se je kdo nalepil k tebi in se z dvignjeno roko držal 'štange', izpod njegovega rokava pa so se širili zanimivi vonji ... :) Pa tudi raziskovanja obrazov na avtobusu. Rada sem opazovala ljudi tako, ko so se vozili naokoli in v poletnih, zimskih, splomladanskih opravah sestopili iz avtobusa, ali pa se kakšni švercali v zadnji del avtobusa. In ko je potem šofer začel vriskati in piskati in kričati po avtobusu in jih podil dol ... Pa vse tiste babice, ki so že ob 7h zjutraj odhajale v mesto in ko sem se spraševala, kam zavraga hodijo, ko pa niti tržnica še ni odprta, kaj šele trgovine ...

Danes na avtobusu. Linija št. 9. fotka by Nokia N73

Danes se z busom ne vozim več. Le tu in tam. Pa čeprav je linija 9 še vedno ista kot je bila nekoč in čeprav št. 3 še vedno ustavi tam, kjer je bila moja postaja.
Dandanes so zgodbe obrazov in ljudi zamenjale glasbene želje na radiu v moje avtu, ko se navsezgodaj iz srca nasmejim Birko(t)u, ko s svojimi, nadvse neumnimi izjavami širi pozitiven začetek dneva ... in ko se vozim domov, glasno prepevam in me sovozniki gledajo, kaj zavraga je z mano narobe ... Zgodbe so ostale - vsaj takrat, ko se kolona nikamor ne premakne in lahko gledaš, kako si sovoznik ogleduje zobe v vzvratnem ogledalu, kako si spet nekdo drugi 'štora' po nosu, tretji telefonira ...

A vendar, danes sem šla domov z avtobusom. In čeprav je bilo le malo potnikov, ki se ob takšni uri prevažajo naokoli, je bilo zares fino spet sedeti na tistih trdih lesenih stolčkih in ob tistem značilnem zvoku speljevanja avtobusa s postaje razmišljati o končni postaji, kjer bom izstopila. Ko je v šoferjevem lončku zažvenketal moj žeton, so se spomini na srednješolske dni vrnili. In ja, vem, da bi za podnebje blagor bil boljši javni promet, a enostavno ni časa, da bi se vozila do faksa več kot uro, nato prestopala in spet porabila še dodatno uro in pol za nazaj ... še dobro, da vsaj v službo hodim peš in da se poleti vozim izključno s kolesom - se vsaj malo odkupim za nastalo škodo podnebju ;)

mankica

Kaj me osreči ...

Wienna, September 2007.

Nedelja. Ko se je prav fino sprehajati skozi mesto, mimo zaprtih trgovin in izložb, skozi katere te gledajo napol slečene lutke, ki so zavoljo razprodaj oblečene samo v papir - no, ali pa še to ne :) in se odpraviti v naravo ali pa na čaj z najljubšimi prijatelji, prebrati nekaj poglavij knjige, ki jo zanemarjaš in prelagaš na polici cel teden, pospraviti lučke in vso novoletno navlako, ki je krasila decembrske dni, pa tudi krasna vremenska napoved, pa čeprav jo napove vremenarka, ki o vremenu vidno nima prav veliko pojma.

mankica