The smell of ...

Prva beseda, ki mi je prišla na misel je seveda 'desire', saj sem si jo še pred nedavnim vrtela na iPodu, ko sem se s kolesom peljala skozi Ljubljano. in že navsezgodaj zjutraj so me pozdravili vonji mnogočesa. Vonj sveže pokošene trave in potem mimo Romea, kjer vsako jutri buhti vonj po čebuli ... čeprav bi marsikomu ta vonj odvrnil misli na lep začetek dneva, je pri meni ravno obratno ... mene vsak dan znova spomni na slasten burito, ki sem ga jedla v San Franciscu in nazaj prikliče tiste prekrasne spomine. Pa potem vožnja po Cankarjevem nabrežju, ki ga spremlja vonj po Ljubljanici in dim cigaretnega ogorka bližnjega sprehajalca, ki je svojega štirinožnega prijatelja peljal lulat ... in nato skozi Plečnikove arkade, mimo sveže pečenih rogljičkov številnih pekarn, nato pa mimo sladkosti sadja, že navsezgodaj postavljenih kamionov z giricami, pa perutničkami in berdcami, ki se že zjutraj cvrejo v vrelem olju, in vonj po kavi, ki si ga je naročil možakar srednjih let ... in ne nazadnje pozdrav novinarskega kolega, s katerim se peljem in ki diši po sveže obritem in naparfumiranem.

Oh ti vonji. Obožujem jih. Rada imam vonj tržnice, vseh tistih začimb in sadja in ... mmmm. In dišave, ki nas obdajajo vsak dan ... vonji ljudi, ki me spremljajo na mojih poteh. Čeprav bi na mnoge vonje, tiste, neumite in znojne najraje čim prej pozabila, saj ne vzbujajo prav nič prijetnih občutkov, pa je vendarle še vedno mnogih tistih, ki me razveselijo in mi v spomin prikičejo mnoge lepe trenutke, ki me zagotovo spomnijo na te in one reči.

Ko sem pred tremi dnevi takole postopala po letališču in čakala na svoj let proti Barceloni, sem ponovno zajadrala med vonje sveta. Vonje v vseh oblikah, barvah, velikostih, mešanicah, odtenkih ... rada se sprehajam med poličkami z malimi stekleničkami očarljivih oblik in barv, ki nudijo te in one vonjave in te in one parfume, mešanice raznoraznih lističev rožic in drugih začimb. Ko jih lahko preizkušam vse dokler mi na rokah ne zmanjka več prostora za testiranje in ko se lahko po vratu nadišavim s tistim moijm najljubšim parfumom ... Ohhh, in kako krasno je, ko včasih hodim po cesti, mimo pa pride kakšen možakar ali gospodična, za njimi pa zadiši tako, da se še obrnem in si delam svoje predstave o tem, kam so namenjeni. In to je tudi razlog za današnji post, saj me na ulicah tega krasnega španskega mesta spremljajo vonji mnogih stvetov. Kateri vonji spremljajo vas? Obstaja tisti vonj, ki razveseli in vsak dan znova očara?

... in ko prvič spoznate nekoga, oh, kako pomembni so vonji, ki jih spremljajo. In kako obožujem vonj mičnih gospodičev, ki dišijo po kakšnem parfumu. Mmmmm. Rada hodim po cesti s sovjim vonjem in všeč mi je, če me spremlja tisti očarljivi vonj, ki sem si ga še pred nedavnim izbrala v kateri od parfumerij ali na letališču ali pač tam nekje, kjer so me popolnoma začarale barve, oblike, vonji, okusi ... In te dni, ko se potepam po veliki Barceloni, mimo mene hodijo tisti dišeči ljudje, ki zvečer še prav posebej polikani in dišeči iščejo tisto restavracijo, iz katere bo zadišala paella ...

mankica

Down by the sea.

Flocking to the sea

Crowds of people wait for me
Sea gulls scavenge
Steal ice cream
Worries vanish
Within my dream ...

Čeprav nisem bila nikoli velika oboževalka morja in čeprav na plaži ne morem nepremično ležati več ur, pa ima morje vseeno nekaj čarobnega. Valove, ki jih lahko poslušaš, kako nežno pljuskajo ob obalo, kičaste sončne zahode in sence, ki se skrivajo neznano kje, ogrlice iz školjk, sončne žarke, ki tipajo sprehajalce ob obali, pa tudi vse nališpane in dišeče večerne izhode dopustnikov, ki poslušajo tisti one man band v bližnjem kafiču. In mivka med prsti na nogah, sol v, od sonca pobeljenih, laseh in vonj po kokosovih kremah za sončenje in slastna kepica sladoleda.

A morje ima še nekaj - zdi se, da so tam ljudje srečni. Vsepovsod se razlega otroški smeh, vzklikanje mladeničev, ki zagoreli brez majic hodijo mimo hihitajočih najstnic, pa tudi lajanje psičkov, ki iščejo senco bližnjega borovca.
Ne spomnim se več, kdaj sem že tako veselila morja kot letos. In četudi slovenska obala (nikoli) ni bila med mojimi najbolj priljubljenimi, saj sem tja odhajala le za dan ali dva, pa me vedno znova preseneti s toliko različnimi dogodivščinami, ki jih ta lahko doživiš v družbi prijateljev. Letos je bilo zares imenitno! No, pa tudi motivov za fotografski objektiv je tam prav lepo število. ;)

mankica

I left my soul there,
Down by the sea
I lost control with you,
And living, living,
And i, living, by the sea ...
(by Morcheeba - The Sea)

Walk on by.

Se vam je že kdaj zgodilo, da se je mimo vas sprehodil nekdo, ki ... ki vas je s svojo podobo, obleko ali vedenjem kakorkoli pritegnil? Koliko ljudi vsak dan srečamo na cestah mest in koliko je ljudi, ki jih danes vidimo prvič. In potem nikoli več. Včasih, ko takole hodim po svetu, srečam mnogo ljudi. Večino teh srečam za trenutek ali dva, nekateri se mi s svojimi podobami za vedno vtisnejo v spomin, spet druge pozabim že v naslednji sekundi. In mnogokrat se mi zgodi, da o teh neznancih razmišljam še mnogo naslednjih korakov. Le kdo so in kako jim je ime? Kam hitijo in kaj se jim je danes že zgodilo. In vsi hitimo eden mimo drugega. In iščemo svoj prostor pod soncem. In pod dežnikom. In pod streho. In ... in puščamo svoje stopinje na pločnikih številnih daljnih poti, na zelenicah, pred trgovinami, stojnicami s hrano, pred spomeniki, klopicami, na mostovih ... in postojimo za trenutek pred zebro, saj na semaforju že utripa oranžna luč, ki ji bo sledila rdeča ...

Včasih se mi zazdi, da so vse tiste mimohodeče pojave z raznovrstnimi vonji in oblečene kakorkorkoli pač že, le ludje, ki jih verjetno nikoli ne bom več videla, kaj šele spoznala. A kako naj si potem razlagam tiste ljudi, ki jih brez posebnega razloga vsakodnevno srečujem na mojih poteh. Pa jih sploh ne poznam! Poznani so mi le tako, na videz. In zato, ker nam je bil namenjen trenutek ali dva, da smo se (ponovno) srečali.

Tokratne posnete fotke so z ulic in poti Budimpešte. Na njih so ljudje, ki jih verjetno nikoli ne bom več srečala. So pa vsaj za trenutek pritegnili mojo pozornost in si prislužili zapis v večnost.

Vsi tisti, ki ste čakali na znamenitosti in druge interesantne reči Budimpešte, ki sem jih tam videla - upam, da vas s tem pristopom predstavitve uličnega utripa na ulicah mesta nisem razočarala. Tokratna reportaža je nekoliko drugačna ... Zagotovo pa bom kmalu objavila še kaj bolj potopisniško obarvanega. ;)

mankica

Danes me osreči.

Pobeg v naravo. K babici na vrt. Tja, kjer rastejo nešpricana jabolka, višnje, hruške, ribez, kosmulje in kjer so tudi dežne kaplje nekaj fantastičnega. Tja, kjer ima mavrica popolno obliko in je sestavljena iz najlepših barv ... in tam, kjer sveže nabrane travniške rožice najlepše dišijo.

mankica

Non capisco.

Včeraj sem pobegnila čez mejo. malo pohajkovati po bližnjem Trstu, kjer se, še preden pridem do centra mesta, z avtom vedno izgubim. Očitno pač že po 'deafoltu' moj avto tava tam vse naokoli. No ja, kljub vsemu pa potem tudi center vedno najdemo. Ha, kaj bi šele bilo v Rimu ali kakšnem drugem italijanskem mestu! :) Prijazne besede odmevajo po ozkih uličicah, opremljenih z raznobarvnimi izložbami, iz bližnjih kafičev je slišati trkanje skodelic za kavo ob krožničke, tu in tam kakšen mini (tranzistorski) kužek 'zamjavka', mimo pa se sprehajajo dišeči domačini, oblečeni v oblačila, ki bi bila za naše ulice morda celo nekoliko preveč načičkana. A njim to presneto dobro pristoji! In s svojimi pojavami, svojim pristopom in življenjem me vedno znova povsem navdušijo.

In ker so fotke iz Budimpešte še v pripravi, naj nekaj drobnih utrinkov z ulic tega italijanskega mesteca tokrat popestrijo ta čas.

mankica

BudaPest.

Potepala sam se po deželi, ki me bo naslednjič, ko jo bom obiskala v soncu, zagotovo očarala s svojimi mogočnimi stavbami. Tudi tokrat je bila izjemna.

Več fotk kmalu! ;)

mankica

Magnifique.

Sam sebi pravi, da je čefur, nepopravljivi blefer, gospodar noči in samooklicani človek za vse čase, pravijo, da je peder, sexy boy, pa tudi iztirjen voajer, manijak, čefur, predvsem pa po očetu južnjak, med nogami pa menda pravi korenjak. Saj ga poznate – to je Magnifico. Taisti džek, ki vedno razproda koncerte in vedno, ko stopi na oder, pripravi pravi spektakel. Pred leti sem nastopila v videospotu za pesem, ki je kasneje postala velika uspešnica pri nas in izven naših meja. In še vedno ne morem verjeti, da sem bila tudi jaz del tega velikega spektakla. Hir aj kam hir aj go pa itak še vedno 'trga gate' kjerkoli se vrti. :)

Tokrat sem v razprodanih Križankah skakala pred odrom in med publiko. In z množico nvseh generacij prepevala o tisoč rožicah tam na poti med Ljubljano in Portorožom, se potepala po The Land of Champions, razmišljala o tem, da je Revolution my solution in sprejemala Samo ljubezen, ki so jo razdajale Sestre, ki so se po sedmih letih vrnile na sceno.

Jep, Magnifico je ponovno potrdil, da je velik.


In čeprav tokrat le s 50-ko, so mi tovrtsni koncerti zares v veselje. Pa čeprav fotkam samo zase in vse tiste, ki zavijete sem z namenom ali po naključju. ;)

mankica

Afna mala.

Danes. Danes je tako krasna nedelja. In v mojem avtomobilu števec kaže dobrih 32 stopinj. In ker zadnje dni pač svoje mislih držim tesno na vrvici in jim ne pustim prosto pot, je bil nedeljski oddih nekaj nadvse sproščujočega. No, vse lepo in prav, če oddih ne bi bil v enem ljubljanskih šoping centrov. :)) No ja, priznam, da je bilo nadvse fino. Pa čeprav sicer teh megalomanskih trgovin, ki skrivajo še na desetine manjšh in še manjših in še manjših in najmanjših trgovinic, ne obiskujem prav pogosto, je bil današnji dan resnično super. Na faksu so nas naučili, da so te trgovine-trgovinice-trgovinskice :)) prirejene posebej tako, da se ljudje tja pridejo sproščati. in preživijo tudi cele popoldneve tam. In 'lutajo' naokoli.

In danes sem se tudi jaz prepustila potrošniškemu duhu, ali raje - pustila sem glavo na pašo in se sprehodila naokoli. In se obuvala in preobuvala. In se afnala malo. S takšno in drugačno torbico, pa čevlji z vrtoglavimi petkami in oblekami z bleščicami in ... končni izkupiček? Prezračena glava (da se bo lahko naprej učila :)) pa še kakšna malenkost, ja ;)

mankica

Pravijo, da je svetovna. Rekorderka, kakopak.

Pravijo, da je svetovna rekorderka. No, jaz jim nisem ravno verjela, dokler nisem videla nekaj tisoč kepic, ki so jih razdelili ... penasta jagoda, čokolada in vanilija (hja, ne nujno vedno v tem zaporedju :)) so se vpisale v knjigo rekordov. In ne samo, da je okusna tale naša Planica, zdaj ima še nov naziv! Res je postala svetovna rekorderka! Pa ne samo v dolžini pripravljenega sladoleda, upam si trditi, da tudi v kepicah, ki so jih naenkrat in v tako hitrem času razdelili mimoidočim čakajočim sladkosnedom. Hja, tudi jaz sem bila med njimi, ja. Če pa je bila videti tako okusnooooo ;))

mankica

Sweet World of Words.

I'm back in orange. Je bil nekoč moj mini moto. :) Zdaj sem back in blogging, i guess :) Hvala najprej za vse komentarje, ki ste mi jih zapisali v tem času, ko sem bila stran od virtualnega sveta besed, fotografij in dogodkov, ujetih tu in tam. Maj in junij sta pač nora meseca. Zdaj se počasi vse umirja. Imamo lepo pomlad. Izpiti so že skoraj končani, pa tudi diploma napreduje, vse več časa pa bo tudi za tiste male neumnosti, ki jih skozi besede in slike rada delim z vami.

Tokrat vas vabim v slastni svet. Naj bo to dobrodošlica (ali raje - poslastica ;)) za nazaj v blogerski svet ;) zato, ponovno pozdravljeni na mojem blogu! :)

mankica