V Holivudu.

Včeraj sem se vrnila iz Amerike. Vse, kar lahko prvi dan v domovini rečem, je, da se popolnoma navdušena. Ponovno.

Več zgodb o tem, kako sem odkrivala filmski svet Hollywooda, se vozila skozi filmske studie Universal Studios, kukala skozi izložbe na Rodeo Driveu in tam srečala Sandro Bullock. Kako sem iskala hiše znanih igralcev v Malibuju in se sprehajala po dolgi peščeni plaži v Santa Monici, pa občudovala rdečega ferrarija brez strehe z drugega nadstropja hostla v San Diegu, vzklikala ¡Hola! v mehiški Tijuani, se navduševala nad hoteli in vsem bleščečim in lučkasto rdeče-zlatim v Las Vegasu ter bila osupla nad vrhunskim Cirque de Soleil v hotelu Treasure Island. Trzala, ko je v puščavi že gorela rdeča tank lučka in se peljala po dolgi ravni cesti sredi ničesar, pa gledala nenavadna drevesa v Joshua Tree National Parku, se sprehajala skozi ljubko Santa Barbaro, s srečkom The Chrysler Mrcino 'drvela' 65 milj na uro, mežikala luštkanim postavnim surferjem, okusila odlične rdeče jagode z ameriških polj, spala v motelu ob cesti, v Montereyju čakala na kite (in jih ne dočakala), s črno chrysler mrcino prevozila natanko 3006 kilometrov v dveh tednih, z veseljem pozdravila Martina Strela in se spoznala z ameriškim Slovencem Joejem Udovchom, pri njem jedla rumene maline in šla v pravo ameriško restavracijo, na koncu pa z rožicami v laseh raziskovala ulice San Francisca, se vozila s tramvaji, poslušala bobnarje sredi Golden Gate Parka in občudovala prečudovit rdeči most v zahajajočem soncu, že kmalu z več fotkami. ;)

I spent last three weeks in USA. Yeah, it was simply a-m-a-z-i-n-g! Stay tuned for more photo(stories) coming soon.

mankica

Pod odrom.

Včeraj sem zaštartala z novim blogom! Da ne bom tegale polnila s koncertnimi fotkami, sem pričarala novo stran, na kateri bom ljubitelje glasbe updejtala s fotografijami, posnetimi na različnih koncertih. V zadnjem letu se mi je namreč nabralo veliko novega materiala, a ker Let's Go Fishing For a Dream ni namenjen le fotkam tega kalibra, sem jih tukaj le redko objavljala. Zdaj si bodo zaslužile mesto, ki jim tudi res pripada! Dobrodošli POD ODROM, kjer bomo kakšno foto-glasbeno ušpičili! ;)

http://pododrom.blogspot.com/

mankica

Po sledeh zelene črte

Ciper - čez otok po dolgem in počez

Nikogaršnja zemlja. Na vratih še vedno visi plašč, ki ga je odložil mož, ko se je pred leti vrnil iz službe, na štedilniku je še vedno čajnik, ki ga je gospodinja pristavila tistega dopoldneva in gugalnik na verandi še danes čaka, da se kdo vsede nanj. Že več kot štiri desetletja.

Ko se pripeljemo iz grškega dela, nas pričakajo bele in rdeče table z velikimi napisi »prepovedano fotografiranje in snemanje«. Še vedno smo v ciprskem glavnem mestu Nikozija, a ko na enem od petih ciprskih mejnih prehodov prečkamo mejo, ki otok ločuje že vrsto let, moramo zamenjati avtobus. To je edino glavno mesto na svetu, ki ga še vedno deli meja. »Za marsikaterega turista je nenavadno, ker mora ob prestopu meje sestopiti na drug avtobus. Toda za nas domačine je to povsem običajno,« razloži turistični vodič Merih Nigar, ki nas sprejme v severnem delu Cipra. »Otok že od leta 1964 ločuje več kot 180 kilometrov dolgo območje zelene črte, ki je od nekaj metrov pa do nekaj kilometrov širok pas. Ko je prišlo do delitve, so na tej zemlji ostale prazne hiše, zapuščeni hoteli, prazne restavracije in kafiči. Ljudje so pustili vse svoje imetje in zapustili območje,« pripoveduje, ko se z avtobusom vozimo mimo zaraščenih območjih, obdanih z bodečo žico ...

Celotno reportažo preberite v prihajajoči torkovi izdaji Delo Trip.

mankica

Vrnila sem se!

Dragi obiskovalci bloga, kjer ribarimo za sanjami. Vem, dolgo, zares predolgo se nisem oglasila. Vmes se je zgodilo toliko novega, da enostavno ni bilo prav veliko časa za objave. Pa še probleme sem imela z novodobno računalniško tehnologijo, ki mi je onemogočila blogovsko objavljanje trenutkov tega presunljivega sveta. A zdaj sem nazaj! S polno novega materiala in toliko novimi zgodbami, ki jih želim deliti z vami. Upam, da je po vsem tem času, ko se nisem javila, vendarle ostal še kakšen bralec, ki bo z veseljem pogledal moje nove fotografije, moje nove zgodbe. Pa da ne prehitevam časa, naj bo najprej ena najnovejša fotka s Cipra, od koder sem se vrnila včeraj, za pokušino. Please stay tuned for more!

Obala mesta Pafos, Ciper 2011. / Pafos Beach, Cyprus 2011

Veselim se vaših obiskov. Veselim se vaših komentarjev. Do tedaj pa želim čudovit preostanek večera in prelep začetek novega dne!

I know, it's been a long time since my last reporting ... but I'm finally back on my blog and have so much to show and tell you. Please stay tuned for more soon!

mankica

In Love.

Is it okay to be in Love? ... With Life? :)


mankica

Farewell.

Že nekaj časa jih zbiram. Fotografije posnete navzdol. Zagotovo že kakšne dve al celo tri leta! In če smo dodobra zakorakali v 2011, naj bo tale prva letošnja objava namenjena zadnjemu pozdravu preteklemu letu. In prav zato naj bo lanskih 365 dni tokrat obeleženo na malo drugačen način. Čeprav ni bilo najboljše, pa vendarle - Nasvidenje 2010!

I've been collecting photos of my feet for about two or three years now. Step into 2011 looks very well so far, so first post in 2011 should be dedicated to last 365 days which were not as lucky as they should be for me. So, all I can say at the moment is: Farewell to 2010!

mankica