petek, 29. julij 2011

Kaj me osreči.

Obujam serijo fotk "Kaj me osreči", ki jih lovim na ulicah Ljubljane. ;) Tokrat sem jo našla na pločniku v podobi, s kredo narisanih dveh možicljev. Ker slika pove vse.

I'm back with series of photographs called "What makes me happy"! ;) I'm posting photo today which doesn't really need special explanation.

mankica

nedelja, 24. julij 2011

i Love.


Obožujem poletno Ljubljano. Ker ima toliko čudovitih mini uličic. Ker ima toliko kul kavarnic, kjer se srečaš s prijatelji. Ker lahko sediš na travi sredi parka. Ker se ob večerih dogaja vsepovsod. Ker se lahko pelješ s kolesom in ti veter mrši lase. Ker lahko naročiš kepico najljubšega sladoleda. Ker na stenah vedno najdeš nove grafite. Ker električni Kavalir pelje upokojence, ki si prepevajo slovenske popevke. Ker ledeni čaj v čajnici še posebej lepo diši. Ker me pogled na vrh Nebotičnika ponese med oblake. Ker so razstave na prostem. Ker rada klepetam dolgo v noč pod zvezdami. Ker imam rada svežo zelenjavo s tržnice. Ker je Prešernov trg vedno poln. Ker je kosilo pod velikanskim senčnikom zares slastno. Ker rada maham obiskovalcem Ljubljane na turističnih ladjicah. Ker Robbov vodnjak čudovito žubori. Ker rada sedim ob Ljubljanici. Ker bi nekoč rada preštela vse ključavnice na Mesarskem mostu. Ker me pogled na nebo nad prestolnico spomni na daljne dežele.

I love summer time in Ljubljana. Because my hometown has so many beautiful little streets. Because of so many cool cafes, where you can meet with your friends. Because you can sit on the grass in the middle of the park. In the evening hang out everywhere you want. Because you can ride a bike and have wind your hair. Because on the walls you can find new graffiti. Because iced tea in a teahouse smells good. Because a brief look up to the top of the skyscraper takes me to the clouds. Because there are many outdoor exhibitions. Because I love fresh vegetables from the market. Because Prešeren square is full of people. Because the lunch under giant umbrella tastes delicious. Because I like to wave to visitors on a tourist boat. Because Robba fountain makes great murmur sound. Because one day I would like to count all locks, locked on the Butchers bridge. Because when I look at the skies above, it remembers me of the distant countries.

mankica

sobota, 16. julij 2011

Panic Room.

Ko sem se takole nek večer vračala iz BiKoFe-ja proti domu v smeri proti Nuku, so mojo pozornost pritegnile bele stene stavbe na levi strani. Verjetno za mariskaterega mimoidočega ne pomenijo nič in vse prevečkrat jih na svojih poteh ignoriramo. Pa ne le na omenjeni beli steni. Na vseh urbanih površinah. A napisi sredi mesta definirajo trenutek časa in nekega prostora. Tudi tisti na beli steni, ki morda niso nič posebnega. A prav zato tako kul in toliko bolj izpovedni. Ko se takole nekaj deset metrov sprehajaš ob stavbah, je prav zares zabavno brati miselne inspiracije naključnih pišočih. Včeraj jih nisem lovila v objektiv, ker je bilo že pozno. So me pa danes še čakali, da jih zabeležim.

I love simple great graffiti written walls. Few of them I met on my way back home from BiKoFe few days ago. I took a photo of them today.

mankica

ponedeljek, 11. julij 2011

Norčava Ana Desetnica 2011.


V Ljubljano je ponovno prispela Ana Desetnica! Tista Ana, ki letos šteje že 14 let in ki je ponovno gostila zanimive mednarodne gledališčnike, cirkuške artiste, žonglerje, plesalce, pevce in druge umetnike z edinstvenimi predstavami, pa tudi gledalce vseh vetrov. Živahen, norčav in razigran mednarodni festival uličnega gledališča, ki me vsako leto znova popelje v imeniten svet uličnih vragolij, grotesknih situacij, nenavadnih gledaliških igralcev, predvsem pa tudi cirkusa, ki se mi že od nekdaj zdi tako zelo čudovit. Letos sem imela izjemno srečo. Bila sem namreč ne le zunanji obiskovalec kot preteklih toliko let - bila sem ena od sodelujočih pri festivalu in zaključni dan na Gostiji kultur sodelovala v vlogi Vile. Bilo je zares magično.


Every start of July is my favorite part of summer because Ana Desetnica International Street Theatre Festival makes a stop by in Ljubljana. It happened this year as well! Ljubljana hosted many magnificent street artists, dancers, jugglers, rope walkers and all those who simply admire street theatre performances. I am definitely one of them! And this year was a special one - I had the opportunity to participate at festival as a face painter. It was magnificent!

Vilinska poslikava obraz izpod rok prave Vilinke ;) da sem na fotki zabeležena tudi jaz, je zaslužen Sunčan Stone.


mankica

sreda, 1. junij 2011

V Holivudu.

Včeraj sem se vrnila iz Amerike. Vse, kar lahko prvi dan v domovini rečem, je, da se popolnoma navdušena. Ponovno.


Več zgodb o tem, kako sem odkrivala filmski svet Hollywooda, se vozila skozi filmske studie Universal Studios, kukala skozi izložbe na Rodeo Driveu in tam srečala Sandro Bullock. Kako sem iskala hiše znanih igralcev v Malibuju in se sprehajala po dolgi peščeni plaži v Santa Monici, pa občudovala rdečega ferrarija brez strehe z drugega nadstropja hostla v San Diegu, vzklikala ¡Hola! v mehiški Tijuani, se navduševala nad hoteli in vsem bleščečim in lučkasto rdeče-zlatim v Las Vegasu ter bila osupla nad vrhunskim Cirque de Soleil v hotelu Treasure Island. Trzala, ko je v puščavi že gorela rdeča tank lučka in se peljala po dolgi ravni cesti sredi ničesar, pa gledala nenavadna drevesa v Joshua Tree National Parku, se sprehajala skozi ljubko Santa Barbaro, s srečkom The Chrysler Mrcino 'drvela' 65 milj na uro, mežikala luštkanim postavnim surferjem, okusila odlične rdeče jagode z ameriških polj, spala v motelu ob cesti, v Montereyju čakala na kite (in jih ne dočakala), s črno chrysler mrcino prevozila natanko 3006 kilometrov v dveh tednih, z veseljem pozdravila Martina Strela in se spoznala z ameriškim Slovencem Joejem Udovchom, pri njem jedla rumene maline in šla v pravo ameriško restavracijo, na koncu pa z rožicami v laseh raziskovala ulice San Francisca, se vozila s tramvaji, poslušala bobnarje sredi Golden Gate Parka in občudovala prečudovit rdeči most v zahajajočem soncu, že kmalu z več fotkami. ;)

I spent last three weeks in USA. Yeah, it was simply a-m-a-z-i-n-g! Stay tuned for more photo(stories) coming soon.

mankica

ponedeljek, 25. april 2011

Pod odrom.

Včeraj sem zaštartala z novim blogom! Da ne bom tegale polnila s koncertnimi fotkami, sem pričarala novo stran, na kateri bom ljubitelje glasbe updejtala s fotografijami, posnetimi na različnih koncertih. V zadnjem letu se mi je namreč nabralo veliko novega materiala, a ker Let's Go Fishing For a Dream ni namenjen le fotkam tega kalibra, sem jih tukaj le redko objavljala. Zdaj si bodo zaslužile mesto, ki jim tudi res pripada! Dobrodošli POD ODROM, kjer bomo kakšno foto-glasbeno ušpičili! ;)

sreda, 20. april 2011

Po sledeh zelene črte

Ciper - čez otok po dolgem in počez

Nikogaršnja zemlja. Na vratih še vedno visi plašč, ki ga je odložil mož, ko se je pred leti vrnil iz službe, na štedilniku je še vedno čajnik, ki ga je gospodinja pristavila tistega dopoldneva in gugalnik na verandi še danes čaka, da se kdo vsede nanj. Že več kot štiri desetletja.

Ko se pripeljemo iz grškega dela, nas pričakajo bele in rdeče table z velikimi napisi »prepovedano fotografiranje in snemanje«. Še vedno smo v ciprskem glavnem mestu Nikozija, a ko na enem od petih ciprskih mejnih prehodov prečkamo mejo, ki otok ločuje že vrsto let, moramo zamenjati avtobus. To je edino glavno mesto na svetu, ki ga še vedno deli meja. »Za marsikaterega turista je nenavadno, ker mora ob prestopu meje sestopiti na drug avtobus. Toda za nas domačine je to povsem običajno,« razloži turistični vodič Merih Nigar, ki nas sprejme v severnem delu Cipra. »Otok že od leta 1964 ločuje več kot 180 kilometrov dolgo območje zelene črte, ki je od nekaj metrov pa do nekaj kilometrov širok pas. Ko je prišlo do delitve, so na tej zemlji ostale prazne hiše, zapuščeni hoteli, prazne restavracije in kafiči. Ljudje so pustili vse svoje imetje in zapustili območje,« pripoveduje, ko se z avtobusom vozimo mimo zaraščenih območjih, obdanih z bodečo žico ...

Celotno reportažo preberite v prihajajoči torkovi izdaji Delo Trip.




mankica