torek, 01. september 2009

September je.


Že od nekdaj je bil 1. september magičen dan. Pa to ne zato, ker bi se tako zelo veselila novih šolskih obveznosti, domačih nalog, kontrolk in drugih malih neprijetnosti, temveč zato, ker sem se po poletnih počitnicah zopet srečala s sošolci, ki so vedno imeli ogromno zanimivih polentih zgodb, ki so jih še nadaljne tri mesece pripovedovali med poukom, pa zaradi tistih drobnih trenutkov med šolskimi odmori, ko so me sošolci zabavali s svojimi šalami, pa tudi tisti dnevi, ki so jih zaznamovali veselje in sreča ob slikanju za skupinsko šolsko fotografijo ... da o ekskurzijah in veselih dneh na avtobusu tja nekam na kulturni dan na eno od domačij slovenskih kulturnikov sploh ne govorimo ... Prvi september je bil vedno nekaj posebnega. Pa četudi prvi šolski dan morda ni padel prav na ta datum, so bili prvi septembrski dnevi vedno v znamenju zdaj že odcvetelih tistih prelepih dreves, ki so krasili bližnje ulice in nabrežja. In v znamenju kostanjev, ki smo jih zbirali in nabirali po celi ulici, da bi jih lahko odnesli v šolo, pa jesenskega listja, po katerem je bilo tako fino skakati, pa tudi v znamenju hladne sapice ki je zapihala takole zgodaj popoldan in ko se je dan prelevil v noč, in ko so se vrnili spomini na zimo.


Še pomnite tovariši svojega 1. septembra, ko so vas opremili z rutkami in kresničkami in ko ste vstopili v tisto veliko šolo, med nove male prijateljčke? ... moji spomini na prvi šolski dan so še danes, marsikatero leto od tedaj, izjemno slikoviti. Zagotovo ne bom nikoli pozabila učiteljice Marinke in njenega okroglega in prijaznega nasmeha tisti prvi šolski dan v 1.C razredu, ko sem v svojem najlepšem krilu in polikani bluzici, s škrbasti namehom in lasmi, pristriženim na paža, vstopala v nek nov svet. In tedaj kot prvošolka na svoj prvi šolski dan ponosno sedela v drugi klopi, kjer me je čakal Pingo sok (se še spomnite tistega original zapakiranega v srebrni embalaži, ki ga je bilo tako težko prebosti s slamico?) in čokoladni ježek na belem prtičku. Oh, kako hecno, da nekateri spomini ostanejo tako živi.

In danes je ponovno 1. september. In čeprav ne vstopam v prvi razred osnovne šole, pa tudi ne v prvi letnik srednje šole, ko so nas starejši in menda bolj izkušeni (?) imeli za fazane ... danes jaz gledam tiste mladce, ki se po mestu sprehajajo vsi porisani z velikim F - Fazanom po obrazu in rokah ... a 1. september 2009 zame ni pomemben zato, ker vstopam v nek novi svet doživetij in znanja, temveč zato, ker ga nekako zaključujem.

Oddala sem diplomo in prepričana sem, da si bom tega, prvega septembra dan, zapomnila prav tako močno kot tistega izpred let, ko sem vstopala v prvi razred osnvne šole. Ne nazadnje je diploma prav tako pomemben del zrelostnega 'testa' in poti izpopolnjevanja in nadgrajevanja znanja. Zato je verjetno danes zame prav tako pomemben dan kot za tistega prvošolčka, ki je še pred nekaj urami s svojo rumeno rutko v družbi miličnikov prečkal cesto. In čeprav danes nisem več prvošolček in čeprav danes nisem več fazan in čeprav tudi brucka ne, pa se mi zdi, kot da je to začetek neke nove (samo)svoje poti. In že komaj čakam, da se nekoč ponovno snidem s starimi znanci, tistimi sošolci, ki jih nisem videla že celo večnost pa tudi s tistimi, ki jih tu in tam srečam ... da se spomnimo kakšnega tistega malega trenutka iz šolskih klopi, ki sem ga morda že pozabila.

Rada imam september. Ker je to mesec , ko se zgodi mnogo lepih reči. In ker september je ... za te stvari ... kot pravi nek znan slovenski bend.

In čeprav nimam nobene slikice tega prvega septembra, saj je bil moj fotoaparat ponovno na popravilu, pa naj bo tale slikica iz Kambodže dovolj. Tam so ljudje srečni, da lahko hodijo v šolo in tam je znanje ena najvišjih vrednot. Prav ta je pri nas vse bolj na preizkušnji.


Srečno, prvošolčki!

mankica

nedelja, 30. avgust 2009

Vicky. Cristina. BARCELONA.



Barcelona je fantastična. A šele daleč od La Ramble, Sagrade Familie in drugih nadvse veličastnih in imenitnih, a hkrati tudi povsem skomeriacliziranih turističnih točk. Čarobna je, ko jo odkriješ pristno in tapravo. Skozi vse tiste ozke uličice, kamor sonce posije le za del dneva in kjer se tu in tam z žogo igrajo otroci in tam, kjer najdeš majhne galerije, lokalne trgovce, ki navsezgodaj zjutraj na svojih vozičkih nosijo gajbice s sadjem in se glasno pozdravljajo za dobro jutro. Pa tudi tam, kamor zaide le kakšen turist in tam, kjer je mogoče doživeti tisti pravi utrip mesta, ki začara v vsej svoji barviti vsakdanjosti.


mankica