sreda, 30. december 2009

Čarobno dvatisočdeseto!

Jaz sem našla svojo štiriperesno deteljico! In ta je verjetno najboljša popotnica za vstop v novo leto. In zdi se mi najprimernejša za zadnjo objavo v tem letu, ki je bilo mnogokrat temačno in sivo, a še večkrat prelepo, imenitno in skoraj sanjsko. Naj bo tudi 2010. nadvse krasno in srečno! Vsem mojim zvestim bralcem pa želim čudovito in magično dvatisočdeseto! ;)

This happy picture is probably the best chosen photo for the last blog entry for this year. To all (faithful) readers and followers of my blog I wish magical and beautiful 2010. Let it be wonderful and happy new year!!

*foto by: mami

Vse lepo. All the best.


mankica**

petek, 25. december 2009

Božično čofotanje.

Oh, končno bom lahko čofotala po lužah! In verjeli ali ne - deževnega božiča se še nikoli nisem tako veselila kot letos! :)


Naj bodo tudi vaši prazniki popolni!

mankica

sobota, 19. december 2009

Zlati lesket jezera, temnega kot oniks.

Še malo, da me tale kulturni šok malo popusti, potem pa objavim obširno reportažo s te moje letošnje "mjanmarske" poti. A da ne boste čakali predolgo, naj bo tale fotka z jezera Inle Lake (menda je drugi po velikosti v Burmi), ki je posut z lesenimi hišicami na kolih, ki imajo praviloma lično urejene verande z velikimi keramičnimi cvetličnimi lonci, iz katerih kukajo bogate raznobarvne rože ... da o fascinantnih vrtičkih na vodi, kjer uspevajo zdravi paradižniki, paprike, kumare, pa tudi prekrasne raznorazne rožice, sploh ne govorimo. In prekrasni lotusovi vrtovi, ki so tam! In neskončne podobe ribičev, ki odhajajo na delo zgodaj zjutraj in se s svojimi lesenimi čolnički vračajo domov, ko se sonce že zlato lesketa v gladini oniksovo temnega jezera ...


mankica

torek, 15. december 2009

I'm back. Back from magnificent land of Myanmar.

Dolgo se nisem oglasila, vem. In ne, nisem pozabila na obiskovalce mojega bloga! Tako dolgo me ni bilo zato, ker sem mesec dni raziskovala daljne poti Burme (Mjanmara), kjer pa je dostop do interneta otežkočen, blogi in podobne strani prepovedane, elektrika pa v mestih dela pogosto le dve ali tri ure na dan. In zdaj sporočam, da sem doma, blog pa bo kmalu spet v polnem teku! In ja, odhod na zaprašene poti Burme je bil verjetno najboljša izbira destinacije tega leta. Dežela je preprosto fantastična. Dežela je preprosto vrhunska. In dežela je zares krasna!
In čeprav me tale časovna razlika še pošteno 'daje', obljubim, da kmalu objavim fotografije iz tega imenitnega potovanja. Naj bo tale fotka iz prve mape fotk s poti le za ogrevanje ;)


Se slišimo kmalu!

Do tedaj pa le še - lahko noč Slovenija, dobro jutro, Burma!

Mankica

petek, 30. oktober 2009

Green. Bienale.

Benetke in umetnost. Oblikovalci in paviljoni. Zelena in sodobnost. Navdihujoče in moderno. Všeč mi je.





mankica

sobota, 24. oktober 2009

Secret Window.



Na tako ležerno soboto, zna tudi pogled skozi okno popestriti še tako enoličen in siv sobotni dan. Pa čeprav se zunaj na dežju suši perilo in čeprav so drevesa že popolnoma gola, pa podobe, ki se pod dežniki sprehajajo mimo, govorijo marsikatero svojo zgodbo. In ure, ki švigajo mimo ... ko si želiš, da bi bilo šele jutro, že razmišljaš o jutrišnjem nedeljskem dnevu in hitrem koncu vikenda ... pa vseeno. Takšna sobota kot je bila današnja, je ravnopravšnja za poležavanje pred televizijo. In le redko se zgodi, da je čas za to. Ko bi jih le bilo še več takšnih! ;)

mankica

torek, 13. oktober 2009

Sence velemesta.


... se glasi naslov moje fotografske razstave, ki jo pripravljam prihajajoči ČETRTEK, 15.10.09. In vas vse spremljevalce mojega bloga prisrčno vabim na otvoritev, ki se bo zgodila ob 19.00 v CAFFEJU METROPOL (Kersnikova 6, Ljubljana)!


Nekaj besed o razstavi ...

"To bo otvoritev fotografske razstave trenutkov, ki so bili ujeti na nekih poteh. Na velikih avenijah, pa tudi majhnih ulicicah, ki pogosto ostanejo skrite tistim mimoidocim, za katere se tu in tam zazdi, da brezglavo hitijo in mimo drvijo brez prestanka. In sledijo sencam vsakdana. To je zgodba o malih ljudeh. To je zgodba o velikem svetu. To so urbane legende. In to so njihove zgodbe senc. Imenujemo jih. In imajo mnogo imen. Tudi New York nosi svoje SENCE VELEMESTA."


Pridite, vesela vas bom! In ko boste tam, me pocukajte za rokav, prav? ;)

mankica

sobota, 26. september 2009

Prisrčno vabljeni - še zadnjič letos na Art market 2009.


Poslednje dejanje Art Marketa 2009 se bo zgodilo danes! Sezona na Šuštarskem mostu se zaključuje. Do naslednjega maja 2010, ko se vrnemo z novimi idejami, pa le še povabilo: Se vidimo danes na najbolj sončnem, veselem, z zvezdnim prahom posutem in mavričnem mostu sredi Ljubljane! Prisrčno vabljeniiiii!!! ;)

Jaz bom tam od 9h do 16h!

Se vidimooooooo!!


Ahilna Lorinten! (krasno srečo po vilinsko)

mankica

torek, 22. september 2009

It's happy time.



Pretekli teden je bil verjetno eden mojih najsrečnejših v zadnjem letu. Ne samo da sem praznovala rojstni dan, za darilo sem si tako rekoč podarila diplomo z odliko, s katero sem zaključila svoj študij. In toliko stvari se je dogajalo, da enostavno ni bilo časa za nič drugega kot za sončne dneve. In najboljše prijatelje. In tiste male reči, ki osrečijo.
In raznobarvne svečke. In slastne torte. In slavje. In čin-čin! Šampanjec iz prekrasnih pikčastih roza kozarčkov. In vseh tistih prelepih pozornosti. In prekrasnih velikih rumenih sončnic. In čestitk, lepih želja in misli. In sreče, ki me (je) obdajala vse naokoli. Takšne stvari naravnost obožujem! In hvala vsem, ki me imate radi. In hvala vsem, da vas lahko imam rada!

V soboto sta me na ArtMarketu Ana in Mišo razveselila s polnim pekačem slastnih čokoladnih in bananinih muffinov ...

... in veliko steklenico šampanjca.

Toliko vrst tortic (in vse so bile zame!) že dolgo nisem jedla. :)

Prijatelji pa so mi pričarali zares magično vzdušje ...


mankica*

ponedeljek, 07. september 2009

Kaj me osreči.


... balon na telefonski žici, napeti med stavbama sredi Ljubljane na prekrasen septembrski dan. In njegov nasmešek ... ko se kot kakšen akrobat vrti okoli vrvi in zganja vragolije.


mankica

nedelja, 06. september 2009

Zgodba nekega zidu.


Če stojiš na mestu in opazuješ ljudi ... mimo tebe švigajo različne postave, obrazi različnih starosti, barve kože, etnične pripadnosti, veroizpovedi, identitete, spola, modne zapovedi, glasbenega okusa, vegetarijanec ali ne, popotnik ali domačin. A vendarle vsak s popolnoma drugačno zgodbo svojega življenja.

To je zgodba nekega zidu. Zidu, ki vsak dan sreča na stotine različnih ljudi. Nekateri se vrnejo na isto mesto, spet drugi nikoli več.


Barcelona, avgust 2009


mankica

torek, 01. september 2009

September je.


Že od nekdaj je bil 1. september magičen dan. Pa to ne zato, ker bi se tako zelo veselila novih šolskih obveznosti, domačih nalog, kontrolk in drugih malih neprijetnosti, temveč zato, ker sem se po poletnih počitnicah zopet srečala s sošolci, ki so vedno imeli ogromno zanimivih polentih zgodb, ki so jih še nadaljne tri mesece pripovedovali med poukom, pa zaradi tistih drobnih trenutkov med šolskimi odmori, ko so me sošolci zabavali s svojimi šalami, pa tudi tisti dnevi, ki so jih zaznamovali veselje in sreča ob slikanju za skupinsko šolsko fotografijo ... da o ekskurzijah in veselih dneh na avtobusu tja nekam na kulturni dan na eno od domačij slovenskih kulturnikov sploh ne govorimo ... Prvi september je bil vedno nekaj posebnega. Pa četudi prvi šolski dan morda ni padel prav na ta datum, so bili prvi septembrski dnevi vedno v znamenju zdaj že odcvetelih tistih prelepih dreves, ki so krasili bližnje ulice in nabrežja. In v znamenju kostanjev, ki smo jih zbirali in nabirali po celi ulici, da bi jih lahko odnesli v šolo, pa jesenskega listja, po katerem je bilo tako fino skakati, pa tudi v znamenju hladne sapice ki je zapihala takole zgodaj popoldan in ko se je dan prelevil v noč, in ko so se vrnili spomini na zimo.


Še pomnite tovariši svojega 1. septembra, ko so vas opremili z rutkami in kresničkami in ko ste vstopili v tisto veliko šolo, med nove male prijateljčke? ... moji spomini na prvi šolski dan so še danes, marsikatero leto od tedaj, izjemno slikoviti. Zagotovo ne bom nikoli pozabila učiteljice Marinke in njenega okroglega in prijaznega nasmeha tisti prvi šolski dan v 1.C razredu, ko sem v svojem najlepšem krilu in polikani bluzici, s škrbasti namehom in lasmi, pristriženim na paža, vstopala v nek nov svet. In tedaj kot prvošolka na svoj prvi šolski dan ponosno sedela v drugi klopi, kjer me je čakal Pingo sok (se še spomnite tistega original zapakiranega v srebrni embalaži, ki ga je bilo tako težko prebosti s slamico?) in čokoladni ježek na belem prtičku. Oh, kako hecno, da nekateri spomini ostanejo tako živi.

In danes je ponovno 1. september. In čeprav ne vstopam v prvi razred osnovne šole, pa tudi ne v prvi letnik srednje šole, ko so nas starejši in menda bolj izkušeni (?) imeli za fazane ... danes jaz gledam tiste mladce, ki se po mestu sprehajajo vsi porisani z velikim F - Fazanom po obrazu in rokah ... a 1. september 2009 zame ni pomemben zato, ker vstopam v nek novi svet doživetij in znanja, temveč zato, ker ga nekako zaključujem.

Oddala sem diplomo in prepričana sem, da si bom tega, prvega septembra dan, zapomnila prav tako močno kot tistega izpred let, ko sem vstopala v prvi razred osnvne šole. Ne nazadnje je diploma prav tako pomemben del zrelostnega 'testa' in poti izpopolnjevanja in nadgrajevanja znanja. Zato je verjetno danes zame prav tako pomemben dan kot za tistega prvošolčka, ki je še pred nekaj urami s svojo rumeno rutko v družbi miličnikov prečkal cesto. In čeprav danes nisem več prvošolček in čeprav danes nisem več fazan in čeprav tudi brucka ne, pa se mi zdi, kot da je to začetek neke nove (samo)svoje poti. In že komaj čakam, da se nekoč ponovno snidem s starimi znanci, tistimi sošolci, ki jih nisem videla že celo večnost pa tudi s tistimi, ki jih tu in tam srečam ... da se spomnimo kakšnega tistega malega trenutka iz šolskih klopi, ki sem ga morda že pozabila.

Rada imam september. Ker je to mesec , ko se zgodi mnogo lepih reči. In ker september je ... za te stvari ... kot pravi nek znan slovenski bend.

In čeprav nimam nobene slikice tega prvega septembra, saj je bil moj fotoaparat ponovno na popravilu, pa naj bo tale slikica iz Kambodže dovolj. Tam so ljudje srečni, da lahko hodijo v šolo in tam je znanje ena najvišjih vrednot. Prav ta je pri nas vse bolj na preizkušnji.


Srečno, prvošolčki!

mankica

nedelja, 30. avgust 2009

Vicky. Cristina. BARCELONA.



Barcelona je fantastična. A šele daleč od La Ramble, Sagrade Familie in drugih nadvse veličastnih in imenitnih, a hkrati tudi povsem skomeriacliziranih turističnih točk. Čarobna je, ko jo odkriješ pristno in tapravo. Skozi vse tiste ozke uličice, kamor sonce posije le za del dneva in kjer se tu in tam z žogo igrajo otroci in tam, kjer najdeš majhne galerije, lokalne trgovce, ki navsezgodaj zjutraj na svojih vozičkih nosijo gajbice s sadjem in se glasno pozdravljajo za dobro jutro. Pa tudi tam, kamor zaide le kakšen turist in tam, kjer je mogoče doživeti tisti pravi utrip mesta, ki začara v vsej svoji barviti vsakdanjosti.


mankica

sobota, 29. avgust 2009

Figueres.


... me je popolnoma očaral s svojo čarobnostjo. In Salvador Dalí s svojo umetnostjo popolnoma fasiciniral.
In danes si želim, da bi bilo še vedno poletje, ko se na strehah bližnjih hiš suši sveže oprano in dišeče perilo, pritrjeno z raznobarvnimi kljukicami. In danes si želim, da bi se lahko sprehajala tam nekje, kjer je nebo brez oblačka.


mankica

petek, 14. avgust 2009

The smell of ...



Prva beseda, ki mi je prišla na misel je seveda 'desire', saj sem si jo še pred nedavnim vrtela na iPodu, ko sem se s kolesom peljala skozi Ljubljano. in že navsezgodaj zjutraj so me pozdravili vonji mnogočesa. Vonj sveže pokošene trave in potem mimo Romea, kjer vsako jutri buhti vonj po čebuli ... čeprav bi marsikomu ta vonj odvrnil misli na lep začetek dneva, je pri meni ravno obratno ... mene vsak dan znova spomni na slasten burito, ki sem ga jedla v San Franciscu in nazaj prikliče tiste prekrasne spomine. Pa potem vožnja po Cankarjevem nabrežju, ki ga spremlja vonj po Ljubljanici in dim cigaretnega ogorka bližnjega sprehajalca, ki je svojega štirinožnega prijatelja peljal lulat ... in nato skozi Plečnikove arkade, mimo sveže pečenih rogljičkov številnih pekarn, nato pa mimo sladkosti sadja, že navsezgodaj postavljenih kamionov z giricami, pa perutničkami in berdcami, ki se že zjutraj cvrejo v vrelem olju, in vonj po kavi, ki si ga je naročil možakar srednjih let ... in ne nazadnje pozdrav novinarskega kolega, s katerim se peljem in ki diši po sveže obritem in naparfumiranem.

Oh ti vonji. Obožujem jih. Rada imam vonj tržnice, vseh tistih začimb in sadja in ... mmmm. In dišave, ki nas obdajajo vsak dan ... vonji ljudi, ki me spremljajo na mojih poteh. Čeprav bi na mnoge vonje, tiste, neumite in znojne najraje čim prej pozabila, saj ne vzbujajo prav nič prijetnih občutkov, pa je vendarle še vedno mnogih tistih, ki me razveselijo in mi v spomin prikičejo mnoge lepe trenutke, ki me zagotovo spomnijo na te in one reči.


Ko sem pred tremi dnevi takole postopala po letališču in čakala na svoj let proti Barceloni, sem ponovno zajadrala med vonje sveta. Vonje v vseh oblikah, barvah, velikostih, mešanicah, odtenkih ... rada se sprehajam med poličkami z malimi stekleničkami očarljivih oblik in barv, ki nudijo te in one vonjave in te in one parfume, mešanice raznoraznih lističev rožic in drugih začimb. Ko jih lahko preizkušam vse dokler mi na rokah ne zmanjka več prostora za testiranje in ko se lahko po vratu nadišavim s tistim moijm najljubšim parfumom ... Ohhh, in kako krasno je, ko včasih hodim po cesti, mimo pa pride kakšen možakar ali gospodična, za njimi pa zadiši tako, da se še obrnem in si delam svoje predstave o tem, kam so namenjeni. In to je tudi razlog za današnji post, saj me na ulicah tega krasnega španskega mesta spremljajo vonji mnogih stvetov. Kateri vonji spremljajo vas? Obstaja tisti vonj, ki razveseli in vsak dan znova očara?

... in ko prvič spoznate nekoga, oh, kako pomembni so vonji, ki jih spremljajo. In kako obožujem vonj mičnih gospodičev, ki dišijo po kakšnem parfumu. Mmmmm. Rada hodim po cesti s sovjim vonjem in všeč mi je, če me spremlja tisti očarljivi vonj, ki sem si ga še pred nedavnim izbrala v kateri od parfumerij ali na letališču ali pač tam nekje, kjer so me popolnoma začarale barve, oblike, vonji, okusi ... In te dni, ko se potepam po veliki Barceloni, mimo mene hodijo tisti dišeči ljudje, ki zvečer še prav posebej polikani in dišeči iščejo tisto restavracijo, iz katere bo zadišala paella ...

mankica

sreda, 22. julij 2009

Down by the sea.

Flocking to the sea
Crowds of people wait for me
Sea gulls scavenge
Steal ice cream
Worries vanish
Within my dream ...


Čeprav nisem bila nikoli velika oboževalka morja in čeprav na plaži ne morem nepremično ležati več ur, pa ima morje vseeno nekaj čarobnega. Valove, ki jih lahko poslušaš, kako nežno pljuskajo ob obalo, kičaste sončne zahode in sence, ki se skrivajo neznano kje, ogrlice iz školjk, sončne žarke, ki tipajo sprehajalce ob obali, pa tudi vse nališpane in dišeče večerne izhode dopustnikov, ki poslušajo tisti one man band v bližnjem kafiču. In mivka med prsti na nogah, sol v, od sonca pobeljenih, laseh in vonj po kokosovih kremah za sončenje in slastna kepica sladoleda.

A morje ima še nekaj - zdi se, da so tam ljudje srečni. Vsepovsod se razlega otroški smeh, vzklikanje mladeničev, ki zagoreli brez majic hodijo mimo hihitajočih najstnic, pa tudi lajanje psičkov, ki iščejo senco bližnjega borovca.
Ne spomnim se več, kdaj sem že tako veselila morja kot letos. In četudi slovenska obala (nikoli) ni bila med mojimi najbolj priljubljenimi, saj sem tja odhajala le za dan ali dva, pa me vedno znova preseneti s toliko različnimi dogodivščinami, ki jih ta lahko doživiš v družbi prijateljev. Letos je bilo zares imenitno! No, pa tudi motivov za fotografski objektiv je tam prav lepo število. ;)

mankica

I left my soul there,
Down by the sea
I lost control with you,
And living, living,
And i, living, by the sea ...
(by Morcheeba - The Sea)

torek, 07. julij 2009

Walk on by.

Se vam je že kdaj zgodilo, da se je mimo vas sprehodil nekdo, ki ... ki vas je s svojo podobo, obleko ali vedenjem kakorkoli pritegnil? Koliko ljudi vsak dan srečamo na cestah mest in koliko je ljudi, ki jih danes vidimo prvič. In potem nikoli več. Včasih, ko takole hodim po svetu, srečam mnogo ljudi. Večino teh srečam za trenutek ali dva, nekateri se mi s svojimi podobami za vedno vtisnejo v spomin, spet druge pozabim že v naslednji sekundi. In mnogokrat se mi zgodi, da o teh neznancih razmišljam še mnogo naslednjih korakov. Le kdo so in kako jim je ime? Kam hitijo in kaj se jim je danes že zgodilo. In vsi hitimo eden mimo drugega. In iščemo svoj prostor pod soncem. In pod dežnikom. In pod streho. In ... in puščamo svoje stopinje na pločnikih številnih daljnih poti, na zelenicah, pred trgovinami, stojnicami s hrano, pred spomeniki, klopicami, na mostovih ... in postojimo za trenutek pred zebro, saj na semaforju že utripa oranžna luč, ki ji bo sledila rdeča ...

Včasih se mi zazdi, da so vse tiste mimohodeče pojave z raznovrstnimi vonji in oblečene kakorkorkoli pač že, le ludje, ki jih verjetno nikoli ne bom več videla, kaj šele spoznala. A kako naj si potem razlagam tiste ljudi, ki jih brez posebnega razloga vsakodnevno srečujem na mojih poteh. Pa jih sploh ne poznam! Poznani so mi le tako, na videz. In zato, ker nam je bil namenjen trenutek ali dva, da smo se (ponovno) srečali.
Tokratne posnete fotke so z ulic in poti Budimpešte. Na njih so ljudje, ki jih verjetno nikoli ne bom več srečala. So pa vsaj za trenutek pritegnili mojo pozornost in si prislužili zapis v večnost.


Vsi tisti, ki ste čakali na znamenitosti in druge interesantne reči Budimpešte, ki sem jih tam videla - upam, da vas s tem pristopom predstavitve uličnega utripa na ulicah mesta nisem razočarala. Tokratna reportaža je nekoliko drugačna ... Zagotovo pa bom kmalu objavila še kaj bolj potopisniško obarvanega. ;)

mankica