torek, 04. oktober 2011

Bienale II.

... me je kar malo razočaral. Morda sem po obisku beneškega bienala pred dvema letoma, tokrat pričakovala (pre)več. Sprehod skozi paviljone in velike hale so me tokrat pustili skoraj brez konkretnih občutkov. Mnenje pa ima nekako skupni imenovalec - so (skoraj) vse države res doživele recesijo in v umetnost vložile manj denarja ali pa se pač nikomur ni dalo posebej ukvarjati z letošnjimi predstavitvami in so v Italijo poslale ne prav posebej posrečen izbor umetnikov? Nagačeni golobi. Neonske luči. Oljne slike. Zlomljena ogledala. Rdeče vrtnice. Na prvo žogo. In tako skoraj brez duše je bilo vse videti. Na žalost. In za razliko od (zares) redkih izjem, letos ni bilo videti posebnih presežkov.
A kakorkoli že. S tapravo družbo so Benetke vsakič posebej magične. Ko bi se vsakič znova lahko namerno izgubila med mini uličicami, tam nekje vonjala sveže kuhane makarone, opazovala perilo, obešeno med stavbami in okušala sladki italijanski sladoled, narejen v tisti mali družinski slaščičarni na vogalu.


... I was disappointed by the 54. International Art Exhibition of La Biennale di Venezia. After visiting biennale in Venice two years ago I probably expected too much this year. I walked through pavilions and big exhibition halls but all that art, presented there, left me with no feelings. No soul. Nothing special. Did they have no money? Or they just didn't prepare good enough work?
But either way, going to Venice with good company is always good decision. It's simply magical each and every time.

mankica