Ogledala sem si Darwinovo nočno moro. Že drugič. Pred meseci tudi na lastne oči. Ko sem jedla ribe iz Viktorijinega jezera. O filmu pojma nisem imela, ker ga tedaj še nisem videla ... zdaj so se mi nekako vsi tisti ribji fileti nilskega osliča zagabili. In tista riba, ki je bila tedaj tako zelo okusna, je svoj okus izgubila.
Afrika. Tisti oddaljeni svet. "Ah, kaj bomo pomagali Afričanom, ko pa je pri nas toliko sirot," mi je pred časom rekel zelo znan slovenski glasbenik. Ja, pri nas je veliko preveč revežev in grozno je to, da se v socialni državi to dogaja ... A kljub vsemu - eksperiment znanstvenikov, ki so brezglavo (?) porušili ekosistem, je mnoge Afričane stal življenja ... Potem ko mi z veseljem nakupujemo zmrznjene bele filete, že napol pripravljene za cvrenje, pa se na črni celini dogajajo katarstrofe. Katastrofe nemogočih razsežnosti. Na milijone ljudi strada, še več - taisti Afričani, ki za nas vsakodnevno čistijo ribe, sami jedo ostanke - glavo, rep, kosti in nekaj mesa, ki morda še visi ob kosteh, če ga le niso načeli že črvi. Ogabno. A resnično. In žalostno. A povsem vsakdanje. Vsakdanje za mnoge prebivalce tamkajšnjih dežel ob mogočnem jezeru. Države dejansko živijo od rib, na dan jih izvozijo samo v Evropo nekaj tisoč ton, ljudje tam pa stradajo. Za vsako ceno torej - pozdrav kapitalizmu in zatiskanje oči pred realnostjo. Ja, tudi sama sem včasih tiste vnaprej pripravljene bele ribe. Nikoli več.
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nadvse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.
Uganda. February 2008.
To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...
Kabale - Uganda. February 2008.
mankica
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nadvse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.
Uganda. February 2008.To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...
Kabale - Uganda. February 2008.mankica
Objave
