Ogledala sem si Darwinovo nočno moro. Že drugič. Pred meseci tudi na lastne oči. Ko sem jedla ribe iz Viktorijinega jezera. O filmu pojma nisem imela, ker ga tedaj še nisem videla ... zdaj so se mi nekako vsi tisti ribji fileti nilskega osliča zagabili. In tista riba, ki je bila tedaj tako zelo okusna, je svoj okus izgubila.
Afrika. Tisti oddaljeni svet. "Ah, kaj bomo pomagali Afričanom, ko pa je pri nas toliko sirot," mi je pred časom rekel zelo znan slovenski glasbenik. Ja, pri nas je veliko preveč revežev in grozno je to, da se v socialni državi to dogaja ... A kljub vsemu - eksperiment znanstvenikov, ki so brezglavo (?) porušili ekosistem, je mnoge Afričane stal življenja ... Potem ko mi z veseljem nakupujemo zmrznjene bele filete, že napol pripravljene za cvrenje, pa se na črni celini dogajajo katarstrofe. Katastrofe nemogočih razsežnosti. Na milijone ljudi strada, še več - taisti Afričani, ki za nas vsakodnevno čistijo ribe, sami jedo ostanke - glavo, rep, kosti in nekaj mesa, ki morda še visi ob kosteh, če ga le niso načeli že črvi. Ogabno. A resnično. In žalostno. A povsem vsakdanje. Vsakdanje za mnoge prebivalce tamkajšnjih dežel ob mogočnem jezeru. Države dejansko živijo od rib, na dan jih izvozijo samo v Evropo nekaj tisoč ton, ljudje tam pa stradajo. Za vsako ceno torej - pozdrav kapitalizmu in zatiskanje oči pred realnostjo. Ja, tudi sama sem včasih tiste vnaprej pripravljene bele ribe. Nikoli več.
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nadvse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.
Uganda. February 2008.
To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...
Kabale - Uganda. February 2008.
mankica
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nadvse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.
Uganda. February 2008.To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...
Kabale - Uganda. February 2008.mankica
Objave
8 komentarjev:
Zelo dobro napisano, ni kaj dodati.
Fajn fotografije.
Andro, hvala!! :)
Če spremljaš statistiko na blogu, sem tista z OS X, ki se dalj časa zadržuje gor jaz in poslušam muziko s tvojega izbora. Všeč mi je :)
ana, hvala :) sem dejansko razmišljala, če je obiskovalcem bloga sploh všeč, če imam muziko gor ... ker včasih se prekriva s kakšno glasbo, ki jo mogoče kdo posluša na svojem predvajalniku, potem pa mu 'uleti' kr neka muzika z bloga... hvala za comment ;)
mankica, brez zamere, ampak jaz zmeraj izklopim tvojo glasbo:)no, razen parkrat ko je bila v kontekstu tistega kar sem poslušal:)
drugače pa si ravno downloadam darvinovo nočno moro. Ko sem slabe volje, kot danes, me je po prebiranju takih sporočil kar sram. Nekako se mi zdi, da nimam pravice biti slabe volje, ko pa se mnogim dogajajo še neštetokrat slabše in groznejše stvari.
Martin, ko si boš tole pogledal, ti bo vse jasno ... pa četudi v Afriki še nisi bil. ja, včasih pač pridejo slabi dnevi in takrat so naše težave najpomembnejše ... in potem rešujemo svet. Preko Unicefa. Ah... sem kar žalostna, ko vidim vse tiste male temne obrazke, ki verjamejo nam, velečastnim belim ljudem. In potem, ko hočeš za Afriko narediti kaj, pa ne preko Unicefa ali drugih organizacij ... takrat ti mnogi znani (ki menda tako radi pomagajo ...) obrnejo hrbet ... brezupno.
tudi jaz od ogleda filma ne jem vec nilskega oslica.. nekak mi ne tekne :s
btw. ti si ga jedla dol?
filma pred odhodom v Afriko nisem vidla ... ribe ... mi smo jedli neke ribe, ki hvalabogu niso bili osliči, ribe so bile kot neke velike postrvi in tedaj so se mi zdele sila okusune... toda ko sem si film pogledala, bi takrat najraje ne jedla tiste ribe ...
Objavite komentar