četrtek, 11. marec 2010

May all beings be happy!

Nedavno sem gledala na televiziji film, ki je bil letos med drugim nominiran za oskarja. Imenuje se Burma VJ in gre za dokumentarec, ki je nekako mozaik različnih posnetkov tamkajšnjih reporterjev, ki so ilegalno in pod krinko izpostavljali svoja življenja nevarnosti, da bi dobili posnetke demonstracij, ki so se leta 2007 dogajale v Burmi. Ti posnetki pa so obkrožili svet, saj so jih preko močno varovanih mrež pošiljali v svet, na BBC, CNN, NBC ... in tako obkrožili svet. Tudi slovenske medije.

Koliko vam je poznana Burma? In koliko vam je poznano stanje tam? Zagotovo si tale zapis zasluži mesto na mojem blogu, pa četudi z njim ne bom rešila prebivalcev, ki živijo pod nenehnim psihološkim pritiskom. A dovolj je že to, da se o tem vsaj piše in razpravlja o stanju na drugem koncu sveta, na katerega radi pogosto pozabljamo ...

V preteklosti so se tam dogajale grozovite reči, umrlo je ogromno ljudi, a potem se je stanje vsaj navidezno umirilo in ljudje so nekako živeli svoje življenje. Pred dobrima dvema letoma pa se je zgodilo tisto, kar so se mnogi prebivalci bali - ponovne demonstracije. A tokrat so na ulice šli budistični menihi, ki so takoj za vojsko najbolj spoštovani v državi. Šli so na ulice in demonstrirali proti vojaški hunti, pridružili so se jim mnogi prebivalci Burme in kmalu je bilo na cestah več tisoč ljudi, a to je bilo za državo preveč. Vojaška hunta je ukrepala. Stanje je šlo tako daleč, da je prišlo do fizičnega nasilja nad menihi, vojaška hunta je opustošila nemalo templjev, meniha pa so načrtno zadrževali v priporih. In čeprav je vojaška hunta uspela zadušiti demonstracije, pa je represija v deželi še danes ena najhujših v svetovnem merilu.
In ko sem se konec preteklega leta takole sprehajala po burmanskih poteh, navezovala stike z domačini, se skušala pogovarjati o preteklosti, o dogajanju v njihovi deželi, sem izvedela bore malo. V njihovih vrstah je mnogo špijunov in ljudje se bojijo za svoj obstoj. vsakršno nestrinjanje z oblastjo bi lahko pripreljalo posameznika v zapor. A o tem se javno ne govori.
Že res, da Burma ni edina dežela s tovrstnimi problemi, a je ena od njih. Je ena tistih, kjer so kršene pravice posameznikov. In čeprav bi morda kdo rekel, da je to le etnocentristično gledanje na celotno stvar, pa si, roko na srce, ne zatiskajmo oči. To so hude stvari. Ki pa jih, dokler bodo imele interes vodilne država v svetu, ne bo mogoče rešiti. In ljudje (v večini) bodo ostali zaporniki svoje lastne države.

Da o budističnih menihih, ki so tako srčni in s svojimi budističnimi načeli še vedno verjamejo v dobroto posameznika, sploh ne govorimo ... Še dobro, da imajo vsaj Budo in zaupanje vanj. A zgodba o njih kdaj drugič.

Burma (Mjanmar). Bagan, december 2009.

Zato si danes želim le še, kot radi rečejo budisti - "May all beings be happy!"

mankica

torek, 09. marec 2010

20 years later.

... po padcu zidu. Sprehod po Berlinu je nekaj zares navdušujočega in izjemnega. Komaj čakam, da se vrnem.


... since the fall of Berlin Wall. Walking around Berlin is something extraordinary. Can't wait to visit this beautiful European city again.

mankica

ponedeljek, 08. marec 2010

For you and for me.

Vsem neverjetnim ženskam tega prečudovitega sveta!
This post is dedicated to all incredible women of this beautiful world!


mankica