Kaj me osreči ...

Street art. Grafiti. Stickerji. Stencili. Ko me pozdravljajo po Ljubljani. Vsepovsod. Samo videti jih moraš znati.

Zek grupa (zapečatili so tudi tale avto) so samo eni izmed mnogih. Aj lajk! A lot!

mankica

Supercool(ed) Snow.

Obožujem zasnežene ulice. In kepanje. In angelčke v snegu. In zasnežene rokavice. In jakno, posuto s snežinkami. In odtise stopinj na nespluženih poteh. Pa zasnežene avtomobile in padajoče snežinke, ki se svetijo v obcestnih svetilkah. In bela drevesa. In sneženega moža, ki so ga postavili otroci iz sosednjega bloga, pa ulico, kjer po segu skače sosedov psiček. In otroškost, ki se prebudi, ko stopim v pravkar zapadli sneg. Krasen je ta sneženi januar!

Želi kdo, da mu pridem 'zlopatati' dvorišče?



Pa saj vendar niste mislili resno, kaj? :)

mankica

Do it Old School.

Včasih sem se veliko prevozila z busom. V šolo pa nazaj pa naokoli. vsepovsod z avtobusom. In vsak začetek meseca, ko je bilo treba kupiti mesečno nalepko in tisto izkaznico s sliko, ki je bila tako ali tako fotografsko naštimano obupna, moliti vozniku pod nos. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem zamešala datume in potem me je bilo vedno strah, če bo voznik opazil, da še nimam nalepke ... in ko sem hitela pred šolo še v trafiko po žetone ali pa na bus čakala way too long, pa čeprav je na urniku pisalo da pride točno ob 7.23. Hja, to so bili tapravi časi, ja :) In vse tiste zgodbe ljudi, ki so sedeli, stali, se pogovarjali, razmišljali o svojih mislih, zagledano pogledovali skozi okno, pozimi je bilo tako ali tako ponavadi vse zarošeno in si se prepustil nemilosti vonjev, ki so prihajali od sopotnikov. Poleti je bilo še posebej vznemirljivo, ko se je kdo nalepil k tebi in se z dvignjeno roko držal 'štange', izpod njegovega rokava pa so se širili zanimivi vonji ... :) Pa tudi raziskovanja obrazov na avtobusu. Rada sem opazovala ljudi tako, ko so se vozili naokoli in v poletnih, zimskih, splomladanskih opravah sestopili iz avtobusa, ali pa se kakšni švercali v zadnji del avtobusa. In ko je potem šofer začel vriskati in piskati in kričati po avtobusu in jih podil dol ... Pa vse tiste babice, ki so že ob 7h zjutraj odhajale v mesto in ko sem se spraševala, kam zavraga hodijo, ko pa niti tržnica še ni odprta, kaj šele trgovine ...

Danes na avtobusu. Linija št. 9. fotka by Nokia N73

Danes se z busom ne vozim več. Le tu in tam. Pa čeprav je linija 9 še vedno ista kot je bila nekoč in čeprav št. 3 še vedno ustavi tam, kjer je bila moja postaja.
Dandanes so zgodbe obrazov in ljudi zamenjale glasbene želje na radiu v moje avtu, ko se navsezgodaj iz srca nasmejim Birko(t)u, ko s svojimi, nadvse neumnimi izjavami širi pozitiven začetek dneva ... in ko se vozim domov, glasno prepevam in me sovozniki gledajo, kaj zavraga je z mano narobe ... Zgodbe so ostale - vsaj takrat, ko se kolona nikamor ne premakne in lahko gledaš, kako si sovoznik ogleduje zobe v vzvratnem ogledalu, kako si spet nekdo drugi 'štora' po nosu, tretji telefonira ...

A vendar, danes sem šla domov z avtobusom. In čeprav je bilo le malo potnikov, ki se ob takšni uri prevažajo naokoli, je bilo zares fino spet sedeti na tistih trdih lesenih stolčkih in ob tistem značilnem zvoku speljevanja avtobusa s postaje razmišljati o končni postaji, kjer bom izstopila. Ko je v šoferjevem lončku zažvenketal moj žeton, so se spomini na srednješolske dni vrnili. In ja, vem, da bi za podnebje blagor bil boljši javni promet, a enostavno ni časa, da bi se vozila do faksa več kot uro, nato prestopala in spet porabila še dodatno uro in pol za nazaj ... še dobro, da vsaj v službo hodim peš in da se poleti vozim izključno s kolesom - se vsaj malo odkupim za nastalo škodo podnebju ;)

mankica

Kaj me osreči ...

Wienna, September 2007.

Nedelja. Ko se je prav fino sprehajati skozi mesto, mimo zaprtih trgovin in izložb, skozi katere te gledajo napol slečene lutke, ki so zavoljo razprodaj oblečene samo v papir - no, ali pa še to ne :) in se odpraviti v naravo ali pa na čaj z najljubšimi prijatelji, prebrati nekaj poglavij knjige, ki jo zanemarjaš in prelagaš na polici cel teden, pospraviti lučke in vso novoletno navlako, ki je krasila decembrske dni, pa tudi krasna vremenska napoved, pa čeprav jo napove vremenarka, ki o vremenu vidno nima prav veliko pojma.

mankica