Green. Bienale.

Benetke in umetnost. Oblikovalci in paviljoni. Zelena in sodobnost. Navdihujoče in moderno. Všeč mi je.

mankica

Secret Window.

Na tako ležerno soboto, zna tudi pogled skozi okno popestriti še tako enoličen in siv sobotni dan. Pa čeprav se zunaj na dežju suši perilo in čeprav so drevesa že popolnoma gola, pa podobe, ki se pod dežniki sprehajajo mimo, govorijo marsikatero svojo zgodbo. In ure, ki švigajo mimo ... ko si želiš, da bi bilo šele jutro, že razmišljaš o jutrišnjem nedeljskem dnevu in hitrem koncu vikenda ... pa vseeno. Takšna sobota kot je bila današnja, je ravnopravšnja za poležavanje pred televizijo. In le redko se zgodi, da je čas za to. Ko bi jih le bilo še več takšnih! ;)

mankica

Sence velemesta.

... se glasi naslov moje fotografske razstave, ki jo pripravljam prihajajoči ČETRTEK, 15.10.09. In vas vse spremljevalce mojega bloga prisrčno vabim na otvoritev, ki se bo zgodila ob 19.00 v CAFFEJU METROPOL (Kersnikova 6, Ljubljana)!

Nekaj besed o razstavi ...

"To bo otvoritev fotografske razstave trenutkov, ki so bili ujeti na nekih poteh. Na velikih avenijah, pa tudi majhnih ulicicah, ki pogosto ostanejo skrite tistim mimoidocim, za katere se tu in tam zazdi, da brezglavo hitijo in mimo drvijo brez prestanka. In sledijo sencam vsakdana. To je zgodba o malih ljudeh. To je zgodba o velikem svetu. To so urbane legende. In to so njihove zgodbe senc. Imenujemo jih. In imajo mnogo imen. Tudi New York nosi svoje SENCE VELEMESTA."

Pridite, vesela vas bom! In ko boste tam, me pocukajte za rokav, prav? ;)

mankica

Prisrčno vabljeni - še zadnjič letos na Art market 2009.

Poslednje dejanje Art Marketa 2009 se bo zgodilo danes! Sezona na Šuštarskem mostu se zaključuje. Do naslednjega maja 2010, ko se vrnemo z novimi idejami, pa le še povabilo: Se vidimo danes na najbolj sončnem, veselem, z zvezdnim prahom posutem in mavričnem mostu sredi Ljubljane! Prisrčno vabljeniiiii!!! ;)

Jaz bom tam od 9h do 16h!

Se vidimooooooo!!

Ahilna Lorinten! (krasno srečo po vilinsko)

mankica

It's happy time.

Pretekli teden je bil verjetno eden mojih najsrečnejših v zadnjem letu. Ne samo da sem praznovala rojstni dan, za darilo sem si tako rekoč podarila diplomo z odliko, s katero sem zaključila svoj študij. In toliko stvari se je dogajalo, da enostavno ni bilo časa za nič drugega kot za sončne dneve. In najboljše prijatelje. In tiste male reči, ki osrečijo.

In raznobarvne svečke. In slastne torte. In slavje. In čin-čin! Šampanjec iz prekrasnih pikčastih roza kozarčkov. In vseh tistih prelepih pozornosti. In prekrasnih velikih rumenih sončnic. In čestitk, lepih želja in misli. In sreče, ki me (je) obdajala vse naokoli. Takšne stvari naravnost obožujem! In hvala vsem, ki me imate radi. In hvala vsem, da vas lahko imam rada!

V soboto sta me na ArtMarketu Ana in Mišo razveselila s polnim pekačem slastnih čokoladnih in bananinih muffinov ...

... in veliko steklenico šampanjca.

Toliko vrst tortic (in vse so bile zame!) že dolgo nisem jedla. :)

Prijatelji pa so mi pričarali zares magično vzdušje ...

mankica*

Kaj me osreči.

... balon na telefonski žici, napeti med stavbama sredi Ljubljane na prekrasen septembrski dan. In njegov nasmešek ... ko se kot kakšen akrobat vrti okoli vrvi in zganja vragolije.

mankica

Zgodba nekega zidu.

Če stojiš na mestu in opazuješ ljudi ... mimo tebe švigajo različne postave, obrazi različnih starosti, barve kože, etnične pripadnosti, veroizpovedi, identitete, spola, modne zapovedi, glasbenega okusa, vegetarijanec ali ne, popotnik ali domačin. A vendarle vsak s popolnoma drugačno zgodbo svojega življenja.

To je zgodba nekega zidu. Zidu, ki vsak dan sreča na stotine različnih ljudi. Nekateri se vrnejo na isto mesto, spet drugi nikoli več.

Barcelona, avgust 2009

mankica

September je.

Že od nekdaj je bil 1. september magičen dan. Pa to ne zato, ker bi se tako zelo veselila novih šolskih obveznosti, domačih nalog, kontrolk in drugih malih neprijetnosti, temveč zato, ker sem se po poletnih počitnicah zopet srečala s sošolci, ki so vedno imeli ogromno zanimivih polentih zgodb, ki so jih še nadaljne tri mesece pripovedovali med poukom, pa zaradi tistih drobnih trenutkov med šolskimi odmori, ko so me sošolci zabavali s svojimi šalami, pa tudi tisti dnevi, ki so jih zaznamovali veselje in sreča ob slikanju za skupinsko šolsko fotografijo ... da o ekskurzijah in veselih dneh na avtobusu tja nekam na kulturni dan na eno od domačij slovenskih kulturnikov sploh ne govorimo ... Prvi september je bil vedno nekaj posebnega. Pa četudi prvi šolski dan morda ni padel prav na ta datum, so bili prvi septembrski dnevi vedno v znamenju zdaj že odcvetelih tistih prelepih dreves, ki so krasili bližnje ulice in nabrežja. In v znamenju kostanjev, ki smo jih zbirali in nabirali po celi ulici, da bi jih lahko odnesli v šolo, pa jesenskega listja, po katerem je bilo tako fino skakati, pa tudi v znamenju hladne sapice ki je zapihala takole zgodaj popoldan in ko se je dan prelevil v noč, in ko so se vrnili spomini na zimo.

Še pomnite tovariši svojega 1. septembra, ko so vas opremili z rutkami in kresničkami in ko ste vstopili v tisto veliko šolo, med nove male prijateljčke? ... moji spomini na prvi šolski dan so še danes, marsikatero leto od tedaj, izjemno slikoviti. Zagotovo ne bom nikoli pozabila učiteljice Marinke in njenega okroglega in prijaznega nasmeha tisti prvi šolski dan v 1.C razredu, ko sem v svojem najlepšem krilu in polikani bluzici, s škrbasti namehom in lasmi, pristriženim na paža, vstopala v nek nov svet. In tedaj kot prvošolka na svoj prvi šolski dan ponosno sedela v drugi klopi, kjer me je čakal Pingo sok (se še spomnite tistega original zapakiranega v srebrni embalaži, ki ga je bilo tako težko prebosti s slamico?) in čokoladni ježek na belem prtičku. Oh, kako hecno, da nekateri spomini ostanejo tako živi.

In danes je ponovno 1. september. In čeprav ne vstopam v prvi razred osnovne šole, pa tudi ne v prvi letnik srednje šole, ko so nas starejši in menda bolj izkušeni (?) imeli za fazane ... danes jaz gledam tiste mladce, ki se po mestu sprehajajo vsi porisani z velikim F - Fazanom po obrazu in rokah ... a 1. september 2009 zame ni pomemben zato, ker vstopam v nek novi svet doživetij in znanja, temveč zato, ker ga nekako zaključujem.

Oddala sem diplomo in prepričana sem, da si bom tega, prvega septembra dan, zapomnila prav tako močno kot tistega izpred let, ko sem vstopala v prvi razred osnvne šole. Ne nazadnje je diploma prav tako pomemben del zrelostnega 'testa' in poti izpopolnjevanja in nadgrajevanja znanja. Zato je verjetno danes zame prav tako pomemben dan kot za tistega prvošolčka, ki je še pred nekaj urami s svojo rumeno rutko v družbi miličnikov prečkal cesto. In čeprav danes nisem več prvošolček in čeprav danes nisem več fazan in čeprav tudi brucka ne, pa se mi zdi, kot da je to začetek neke nove (samo)svoje poti. In že komaj čakam, da se nekoč ponovno snidem s starimi znanci, tistimi sošolci, ki jih nisem videla že celo večnost pa tudi s tistimi, ki jih tu in tam srečam ... da se spomnimo kakšnega tistega malega trenutka iz šolskih klopi, ki sem ga morda že pozabila.

Rada imam september. Ker je to mesec , ko se zgodi mnogo lepih reči. In ker september je ... za te stvari ... kot pravi nek znan slovenski bend.

In čeprav nimam nobene slikice tega prvega septembra, saj je bil moj fotoaparat ponovno na popravilu, pa naj bo tale slikica iz Kambodže dovolj. Tam so ljudje srečni, da lahko hodijo v šolo in tam je znanje ena najvišjih vrednot. Prav ta je pri nas vse bolj na preizkušnji.

Srečno, prvošolčki!

mankica

Vicky. Cristina. BARCELONA.

Barcelona je fantastična. A šele daleč od La Ramble, Sagrade Familie in drugih nadvse veličastnih in imenitnih, a hkrati tudi povsem skomeriacliziranih turističnih točk. Čarobna je, ko jo odkriješ pristno in tapravo. Skozi vse tiste ozke uličice, kamor sonce posije le za del dneva in kjer se tu in tam z žogo igrajo otroci in tam, kjer najdeš majhne galerije, lokalne trgovce, ki navsezgodaj zjutraj na svojih vozičkih nosijo gajbice s sadjem in se glasno pozdravljajo za dobro jutro. Pa tudi tam, kamor zaide le kakšen turist in tam, kjer je mogoče doživeti tisti pravi utrip mesta, ki začara v vsej svoji barviti vsakdanjosti.

mankica

Figueres.

... me je popolnoma očaral s svojo čarobnostjo. In Salvador Dalí s svojo umetnostjo popolnoma fasiciniral.

In danes si želim, da bi bilo še vedno poletje, ko se na strehah bližnjih hiš suši sveže oprano in dišeče perilo, pritrjeno z raznobarvnimi kljukicami. In danes si želim, da bi se lahko sprehajala tam nekje, kjer je nebo brez oblačka.

mankica