petek, 12. september 2008

Svet je lep. Ja.

Svet je lep. Svet je lep, če iščeš lepe stvari, lepe reči ... svet je čudovit ... Začni ga gledat. Je del pesmi reperja, ki sem ga prvič na odru videla s Trkajem pred leti v Bachusu. Ko sta kovala rime proti Kocki ...
In ja, Zlatko zares prav ima. Svet je resnično lep. Premalo se zavedamo, kje, kdaj, zakaj živimo. Ni važno, pa četudi zunaj pada dež. Po svetu se dogajajo grozne stvari. Vsak dan lahko na internetu in časopisih beremo o povsem absurdnih rečeh. O povsem katastrofalno gnusnih stvareh. Zakaj se dogajajo takšne stvari? In zakaj se vse to dogaja na svetu? A kljub vsemu. Svet je lep. V svetu so lepe vse tiste malenkosti, ki osrečijo. Vsi tisti ljudje, ki jih srečaš na svoji poti. Vsi tisti trenutki, ki jih doživiš. Tisti, ki se jih zavedaš. Jaz jih cenim. In pomenijo mi zares ogromno.


Nov cd reperja Zlatka: Zlatko in prijatelji. 2008

Včeraj sem bila na koncertu. Službeno. Ja, svoje delo imam res rada. Ker se mi odpirajo nova obzorja. Nova obzorja glasbe. Filmov. Gledališča. Ozadje slovenske wanna-be-'smetane.' Otroških dogodkov. In drugih dogajanj. Tu. In naokoli. Pa novi ljudje. Vsak dan.
In včeraj je bil še en tistih koncertov, ki so me spravili v zares 'kul' vzdušje. Zlatko in prijatelji. In ljubljanski klub SubSub. Vsa tista energija publike. In nove skladbe novega cd-ja. Hja, zadnje čase sem pogosteje začela poslušati rap. In ja, totalno 'sede' mi. Odpirajo se mi nova obzorja te vrste muzike. Francoski rep, pa čeprav besedil ne razumem, se sliši hudo dobr. Tudi nemški je totalno seksi. In slovenski? Kapo dol, slovenski mc-ji. In vsi tisti reperji, ki filajo trgovinske police s slovensko glasbo. In zavoljo svojega poklica kje naokoli vedno srečam kakšnega izmed slovenskih reperjev, ki snema nov videospot, pripravlja ploščo. Ja, všeč mi je, da se reperska scena razvija tudi pri nas. In ja, včerajšnji dogodek je bil kul. Muzika. Beat. Besedila.
Hja, ves tisti blišč, zlate verižice, platinasti zobje, hudi avtomobili, seksi bejbe, droga, keš ... ki so sinonim za rap ... to zavračam. Ker se mi v tej sceni zdi primarna muzika. Primarne se mi zdijo zgodbe, ki nastajajo vsak dan. In ki jih lahko mi poslušamo 'ubesedijene v beat'.
.. In se morda šele takrat zavedamo ....

mankica

nedelja, 07. september 2008

Sunday.

Nedeljski dan. Pa ne takšen, o katerem prepevajo U2. Danes je bil tak, sončen, a povsem zaspan. Ko sem zjutraj spala tja v dopoldne, brezskrbno kot že nekaj časa ne. Le noč je bila bolj slaba. Nočna mora. Verjetno zato, ker sem še en večer prej gledala The Good Shepherd ...
In nedeljski dan je minil v pisanju. Za službo. Prispevki o dogodkih preteklega tedna. Ja, rada pišem, rada se pogovarjam z ljudmi in rada pišem nove zgo
dbe. In nič zato, če je ura že 23.30, jaz pa še sedim tukaj za računalnikom. Vsake toliko časa me pozdravi kakšen pirijatelj z drugega konca sveta na msnj-ju ali pa me zanimajo novice, ki jih prejmem na mejl.
Popoldanski sprehod z Mihatom in stremenje tja v Ljubljanico, kjer se podijo račke in kjer so se popoldanski oblaki in polovička lunice svetlikali v tej naši zeleni reki. Danes je dišalo po tisti pravi Ljubljanici kot nekoč. In iz bližnjih splavov začuda ni o
dmeval Werner... še dobro. Ker je bilo tako spokojno. Le en otrok je mahal očku in ga pozdravljal na ves glas. Ja, danes je bila krasna nedelja. Ravno zato, ker se mi ni nikamor mudilo. Zato, ker sem bila po dolgem času spet doma, v kratkih hlačah, v domači majici in razkuštranimi lasmi. :) Pa še malo tu in tam pregledala, kaj se dogaja po svetu in preklopila na Travel Channel. Ujela reportažo o novinarskih prispevkih s F1 in razmišljala, da je novinarstvo res fin posel. Včasih težek, a večinoma prijeten. In jutri bo zagotovo zunaj spet sijalo sonce. Ah, kakšen dan. Odličen. Zdaj se že preveša v noč in kmalu bo treba v meževo deželo ... samo do jutri. Ko se zbudi nov dan. Navsezgodaj. :)

London. Underground. July 2008


Za vse sanjače, krasno noč! In še lepše jutrišnje jutro.

mankica