Po sledeh zelene črte

Ciper - čez otok po dolgem in počez

Nikogaršnja zemlja. Na vratih še vedno visi plašč, ki ga je odložil mož, ko se je pred leti vrnil iz službe, na štedilniku je še vedno čajnik, ki ga je gospodinja pristavila tistega dopoldneva in gugalnik na verandi še danes čaka, da se kdo vsede nanj. Že več kot štiri desetletja.

Ko se pripeljemo iz grškega dela, nas pričakajo bele in rdeče table z velikimi napisi »prepovedano fotografiranje in snemanje«. Še vedno smo v ciprskem glavnem mestu Nikozija, a ko na enem od petih ciprskih mejnih prehodov prečkamo mejo, ki otok ločuje že vrsto let, moramo zamenjati avtobus. To je edino glavno mesto na svetu, ki ga še vedno deli meja. »Za marsikaterega turista je nenavadno, ker mora ob prestopu meje sestopiti na drug avtobus. Toda za nas domačine je to povsem običajno,« razloži turistični vodič Merih Nigar, ki nas sprejme v severnem delu Cipra. »Otok že od leta 1964 ločuje več kot 180 kilometrov dolgo območje zelene črte, ki je od nekaj metrov pa do nekaj kilometrov širok pas. Ko je prišlo do delitve, so na tej zemlji ostale prazne hiše, zapuščeni hoteli, prazne restavracije in kafiči. Ljudje so pustili vse svoje imetje in zapustili območje,« pripoveduje, ko se z avtobusom vozimo mimo zaraščenih območjih, obdanih z bodečo žico ...

Celotno reportažo preberite v prihajajoči torkovi izdaji Delo Trip.

mankica