torek, 7. julij 2009

Walk on by.

Se vam je že kdaj zgodilo, da se je mimo vas sprehodil nekdo, ki ... ki vas je s svojo podobo, obleko ali vedenjem kakorkoli pritegnil? Koliko ljudi vsak dan srečamo na cestah mest in koliko je ljudi, ki jih danes vidimo prvič. In potem nikoli več. Včasih, ko takole hodim po svetu, srečam mnogo ljudi. Večino teh srečam za trenutek ali dva, nekateri se mi s svojimi podobami za vedno vtisnejo v spomin, spet druge pozabim že v naslednji sekundi. In mnogokrat se mi zgodi, da o teh neznancih razmišljam še mnogo naslednjih korakov. Le kdo so in kako jim je ime? Kam hitijo in kaj se jim je danes že zgodilo. In vsi hitimo eden mimo drugega. In iščemo svoj prostor pod soncem. In pod dežnikom. In pod streho. In ... in puščamo svoje stopinje na pločnikih številnih daljnih poti, na zelenicah, pred trgovinami, stojnicami s hrano, pred spomeniki, klopicami, na mostovih ... in postojimo za trenutek pred zebro, saj na semaforju že utripa oranžna luč, ki ji bo sledila rdeča ...

Včasih se mi zazdi, da so vse tiste mimohodeče pojave z raznovrstnimi vonji in oblečene kakorkorkoli pač že, le ludje, ki jih verjetno nikoli ne bom več videla, kaj šele spoznala. A kako naj si potem razlagam tiste ljudi, ki jih brez posebnega razloga vsakodnevno srečujem na mojih poteh. Pa jih sploh ne poznam! Poznani so mi le tako, na videz. In zato, ker nam je bil namenjen trenutek ali dva, da smo se (ponovno) srečali.
Tokratne posnete fotke so z ulic in poti Budimpešte. Na njih so ljudje, ki jih verjetno nikoli ne bom več srečala. So pa vsaj za trenutek pritegnili mojo pozornost in si prislužili zapis v večnost.


Vsi tisti, ki ste čakali na znamenitosti in druge interesantne reči Budimpešte, ki sem jih tam videla - upam, da vas s tem pristopom predstavitve uličnega utripa na ulicah mesta nisem razočarala. Tokratna reportaža je nekoliko drugačna ... Zagotovo pa bom kmalu objavila še kaj bolj potopisniško obarvanega. ;)

mankica

16 komentarjev:

Ana pravi ...

Zanimivo, in se že veselim preostanka ;)

UrosG pravi ...

Mi je všeč, da ni tiste dolgočasne klasice, ko je vse tako statično. Imaš pa nekaj precej širokega na aparatu ;)

diana pravi ...

krasna objava, krasno mesto, krasni ljudje :)

mankica pravi ...

@Ana, dobrodošla na mojem blogu, upam, da se vrneš še kdaj! in hvala za pohvale! :)

@Uroš, tnx. ;) ja, sem razmišljala, kaj bi objavila, da ne bi bilo preveč dolgočasno - ne nazadnje je folk citadeo, parlament in druge stavbe videl že mnogokrat na drugih slikah ... :)

@diana, hej! hvala tudi tebi :) sem bila v budimpešti že tretjič, toda prvič sem jo obiskala zelo na hitro, drugič sem tam praznovala novo leto, tokrat pa sem končno imela čas, da raziščem vse tiste uličice tam naokoli :))

Marko pravi ...

ej, odlične fotke, the way I like

mankica pravi ...

Marko, hvala :)) ja, tokrat budimpešta z malo drugačne perspektive ;)

Julie pravi ...

Všeč mi je tvoje razmišljanje :) Tudi sama se večkrat zalotim ob takih mislih, največkrat na vlaku ali avtobusu. Ničkolikokrat ne morem nehat buljit v ljudi zaradi njihove zanimivosti - kar vleče me k temu, da bi se vključila v pogovor, jih pozdravila, se nasmejala.
Fotke se mi tako super vklapljajo v tvojo potopisno razmišljanje. Njihova gibljivost mi je pa še posebej všeč ;).

mankica pravi ...

Julie, dobrodošla na mojem blogu! ;) Hvala za obsežen komentar in pohvale. Oh, ja, vlaki in avtobusi so prav posebne zgodbe. Večkrat se mi je namreč že zgodilo, da sem razmišljala, kakšen dan je imel kdo, ki je pravkar vstopil mimo sprevodnika/šoferja in kaj se je komu zgodilo, kakšne zgodbe nosi s seboj ... kakšen nenavaden fenomen življenja! Ja, jaz se včasih dejansko komu na ulici, pa čeprav ga ne poznam, nasmejim in nekateri vrnejo nasmeh, spet drugi me gledajo, kot da sem malo prismuknjena ... :) hehe.

Julie pravi ...

Ni kaj, tvoj blog spremljam že nekaj časa in mi je res všeč ;)
Hihi,kako je šele zabavno v glavi spletat življenjske zgodbe o nekom, katerega pogovor zasačiš za 5 min, in potem se ti zdi, da veš vse o njem :P :D Mislim,da se bom tud jaz po novem začela nasmihat ljudem...mogoče pa se mi kdaj zgodi še kaj zanimivo pestrega ;)

mankica pravi ...

super, vesela sem, če lahko komu s svojimi besedami ali fotkami polepšam kakšen dan in ga s podobami, ki jih ujamem, pritegnem k ogledu. ;)

ohhh, fantastično! ko se ti zgodi kaj zanimivega, hitro napisati! sicer se takšni mali trenutki hitro pozabijo... :) me pa zares zanima, na kakšen odziv ljudi boš ti naletela, saj je to ne nazadnje tudi neke vrste sociološki fenomen, ki se nam dogaja vsak dan znova ... :)

Ula pravi ...

manki, (spet) lepe fotke in fajn pristop. si pa se mene popeljala nazaj na dansko, ko sem vsako jutro na poti v sluzbo na avtobusu in vlaku srecevala iste ljudi, pa jih nikoli nisem spoznala in jih nikoli vec ne bom videla... na zalost.

lep vikend ;*

mankica pravi ...

Ula, hvala :)) ja, kakšen fenomen je tole naše življenje, ki nam vsak dan pripravi noveizzive, priložnosti, ljudi ...

Luka Lisjak pravi ...

Super slike! Me veseli, da te je "moje" mesto navdihnilo ;)

mankica pravi ...

Luka, hvala! :) ja, res super motive sem našla! Mislim, da se še vrnem! ;)

Goro pravi ...

Malo pozno Mankica, a vseeno :) Utrip, ki si ga čutila in razmere vremena so popeljale fotokolekcijo v takšno smer, kot so jo. Fajn fotke, res!

Da pa o spremlajnju ljudi sploh ne govorim. Tud sam to delam in si rišem zgodbe mimoidočih, marsikoga potem srečam še kje v mestu in se spomnim, da ga/jo poznam ... pač iz avtobusne postaje :)

mankica pravi ...

Rok, hvala za tvoj obsežen komentar. I like ;)
Zgodbe ljudi so fantastične, pa čeprav verjetno v naših glavah pogosto popolnoma drugačne in odmaknjene od resničnosti ... in zato toliko bolj zanimive, ko nekega človeka potem tudi spoznaš ...