Hja. razprodaje so se začele. Na srečo mnogih. In na mojo žalost. Ja, kakšno leto nazaj bi še šla malo 'prešnofati' zgornje in spodnje police v kakšni trgovini, toda letos me na razprodajah ne vidijo ... več. Včeraj sem se zaradi nujne rabe papirja za tiskanje že zjutraj odpravila v veleopevani Leclerc. Že to, da v ponedeljek zjutraj, ko so vsi ljudje ponavadi na delu, pred nakupovalno meko(?) ni bilo prostora za moj avto, ko sem parkirala tam daleč, kjer nikoli ne parkiram, saj nikoli ni take gneče, je bilo neverjetno. Pa mi ni najprej 'potegnilo', kaj se dogaja ... Okej, sem si mislila, da grejo po nakupih tisti ljudje, ki ne delajo, meni se namreč nikoli ne zgodi, da bi šla že tako zgodaj (ja, to je zame zgodaj :)) v trgovino ... dobro. Pa stopim skozi vsemogočna vrata, kjer me pozdravi velik plakat ... nekaj v smislu "Pozdravljeni. Pri nas imamo razprodajo mesa!", nakar v vsej evforiji, ki se dogaja znotraj centra skoraj ne dobim tiste znane modre košarice, kamor zložiš izdelke, ki jih boš kupil. Še bolj fascinantno mi je bilo, da so ljudje nosili po dve televiziji in tri sesalce za prah, pa nekaj škatel fotoaparatov. Tam proti tehniki se je vila dolga vrsta ljudi, ki so potrpežljivo čakali. Raje nisem zavila v tisto smer, da bi videla, kaj čakajo ... iz poročil zvečer sem izvedela, da so to bili neki (specialni??) fotoaparati. V redu. Očitno razprodaja tehnike. Nakar se nekako prerinem proti klobasam, salamam in roza-rdečemu mesu, toda nekako ni šlo drugače, kot da grem skozi oddelek z oblekami, kjer so ljudje v svoje vozičke in košarice metali vse mogoče. Kdo bi si mislil, da so ljudje zmožni kupovati oblačila vseh mogočih (in nemogočih) barv, od florescentne, pa vse do takšne z bleščicami, ki bodo prišla prav ob naslendjem božiču ... no kakorkoli. Pridem do mesa. Krščenmatiček! (dobro, od kje mi pa zdaj ta beseda?!?) Poln voz paketov z mesom. V trenutku vse razgrabljeno. Ljudje so v naročju džali po deset paketov mesa, ki je, roko na srce, izgledalo bolj... hm... vse druge barve, kot bi morale biti. Tisti veliki zmagovalci, ki jim je uspelo dobiti meso, so se velečastno smehljali, medtem ko so drugi, strašni poraženci skorajda zadrževali solze. Ja, malo pretiravam, ampak okej, saj veste v čem je point. :) Bil je boj, ne boj, mesarsko klanje ... Malo bluzim? Pa saj ta izrek prav paše v ta kontekst no! :)
Dobro, pridem mimo mesa, ko samo na hitro še vzamem bageto in grem na blagajno. Jupi. V roku 10-minutnega čakanja na blagajni mi je uspelo! Super! Zapovrh pa še tamalih prozornih vrečk, ki jih je vedno tako težko odpreti, niso imeli ... no, vsaj tistih normalnih - z ročajem, ne. Pa sem nesla kar tako. Hitro švignila v avto in domov printat na kupljen papir - kar je bil ne nazadnje tudi glavni razlog, da sem bila v ponedeljek ob osmih zjutraj že tam, kjer so ljudje preživljali dan dopusta, ki so si ga posebej za razprodaje vzeli ...
Aja pa še to... marsikdo je v teh dneh zaradi razprodaj nejevoljen. Mnoge podajalke izgubljajo živce s potrošniki, ki kažejo kataloge, kjer je zapisan popust, pa sprašujejo nemogoče stvari ...
Mani je ljubše tole na sliki. Ko je popust takrat, ko ga zbarnataš in ko so prodajalke resnično vedno nasmejane in dobre volje! (Pa še vse je že zloženo v te nemogoče vrečke :)
Tajska - Floating marketmankica
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar