»Prva in edina družbena odgovornost podjetja je dobiček.« Milton Friedman
Danes sem si na 10. Festivalu dokumentarnega filma ogledala dokumentarec, ki se je pričel z zgornjim citatom. Super film z naslovom Ljubezniva tovarna (Decent Factory), ki pokaže drugo stran. Drugo stran izza zidov tovarn izdelkov, ki jih za nas uvažajo z Daljnega Vzhoda ...
Koliko izmed vas uporablja mobitel, ima obute teniske, nosi ročno uro, posluša mp3 player ... ? za Adidaske, narejene na Kitajskem, pri nas plačamo čez 100 evrov - tam jih dobiš za 10 evrov. Svila je pri nas neskončno draga - tam jo dobiš na metre vseh barv, vzorcev in oblik za nekaj evrov. Pa očala, ure in vse mogoče blagovne znamke, ki jih plačamo - delavci v tovarnah tam pa delajo. V katastrofalnih razmerah. Več kot 12 ur na dan. Na mesec zaslužijo manj kot 20 evrov. Za njihovo zdravstveno stanje (kaj šele zavarovanje) ni niti dostojno poskrbljeno. Tovarne vodijo - kdo drugi kot Zahodnjaki. Grozota. Realnost.
Koliko izmed vas uporablja mobitel, ima obute teniske, nosi ročno uro, posluša mp3 player ... ? za Adidaske, narejene na Kitajskem, pri nas plačamo čez 100 evrov - tam jih dobiš za 10 evrov. Svila je pri nas neskončno draga - tam jo dobiš na metre vseh barv, vzorcev in oblik za nekaj evrov. Pa očala, ure in vse mogoče blagovne znamke, ki jih plačamo - delavci v tovarnah tam pa delajo. V katastrofalnih razmerah. Več kot 12 ur na dan. Na mesec zaslužijo manj kot 20 evrov. Za njihovo zdravstveno stanje (kaj šele zavarovanje) ni niti dostojno poskrbljeno. Tovarne vodijo - kdo drugi kot Zahodnjaki. Grozota. Realnost.
Obiskala sem Kitajsko in me je popolnoma očarala. Pa ne zaradi poceni potrošnih produktov, ki ti jih vsiljajo na vsakem koraku, temveč zaradi mogočne kulture, ljudi, hrane in tiste magičnosti, ki jo skrivajo starodavne ulice ...
Mao Zedung.Vse fotografije so nastale v Pekingu poleti 2005. Takrat, ko je bilo soparno, ko žvrgolenje ptičev nisi slišal niti zjutraj, tedaj, ko so Kitajke na sandale nosile najlonke, takrat, ko sem se znašla med 9 milijoni koles, na ulici jedla ocvrte žuželke, ko nihče ni znal angleško in ko sem preživela preprosto krasen mesec v tem oddaljenem svetu.
mankica
Objave
5 komentarjev:
super super...
fajn popotne reportaže
ČB sede
ajde
tenks!! :) ma ja, glih je bila priožnost, da dam fotke gor, ker je bil film ravno v kontekstu s Kitajsko..
Fajn reportažne fotke! Kitajska je pa še vedno razred zase se mi zdi. Sem bil tam leta 2000 in takrat je to bil popolnoma drug svet kot ga vidiš pri nas. Me pa zanima, kaj se je že kaj spremenilo od takrat. Bo treba it kaj počekirat...
Ja, tudi mene zanima, kaj se je spremenilo od leta 2005, ko sem bila tam... že takrat so se mrzlično pripravljali na Olimpijske igre in na Tianenmen Squaru odštevali dneve do olipijade ... kolikor pa sem slišala, so v Pekingu očistili vse tradicionalne četrti, kar je seveda žalostno, saj so bile prav tiste četrti prava Kitajska...
Sicer pa je mene Kitajska, kljub megalomanskim onesaneženim mestom in ljudem, ki popolnoma nič ne govorijo angleško, popolnoma prevzela.
Ja tudi mene. Najbolj so mi bili všeč ljudje, ki so tudi v mestih ne glede na hiter tempo življenja imeli toliko časa, da so se ustavili in malo potelovadili. Joga v parkih in ta skupinska telovadba je bila takrat za mene nekaj čisto nesprejemljivega za naše razmere. Da bi sredi našega mesta (vseeno katero slo mesto) postavili te telovadne naprave ne bi zdržale dlje kot do sobote zvečer. Tam pa znajo ohranjati kulturo, navade, ceniti življenje na sploh...
Objavite komentar