Grafiti Ljubljane - behind the scene.

Otvoritev je megalomastično uspela. Vožnja z ladjico po Ljubljanici, pa grafitar, ki je pred našimi očmi ustvarjal grafit ... in ljudje, ki so v Makalonco prišli s posebnim namenom - si ogledati razstavo fotografij grafitov, ki sem jih posnela na ljubljanskih zidovih. Upešno in odmevno.

Zagotovo je, da grafitarstvo pogosto vrednotimo kot vandalizem in ko nam na belo fasado, na novo prebarvan rumen zid ali sivo steno kdo s črnim sprejem nariše velik znak anarhija, Green Dragons ali kaj podobnega, zagotovo nismo veseli. Tudi jaz ne bi bila, če bi na svoji bajti zagledala kakšen politično neutemeljen grafit. A vedeti moramo, da obstaja tudi tista druga stran. Obstajajo grafitarji, ki se od tistih, ki čečkajo po zidovih in puščajo svojo brezvezno sled na ljubljanskih stavbah, zelo razlikujejo. To so grafitarji, ki ustvarjajo umetniška dela. In če ste v katerem od medije zasledili katero od mojih izjav, potem veste, da sem nasprotnica grafitvo, ki s svojimi napisi iznakazijo izgled zunanje podobe mesta, podpiram pa grafitarje in grafitarstvo, ki presega več kot vel A v krogu in podobne s sprejem narisane izjave, torej grafitarstvo, ki ga definira njegova umetniška oblika. Zato ne odstopam od mnenja, da je grafitarstvo tudi umetnost in da ga lahko definira tudi estetska forma. Da o neverjetnem daru za oblike, barve, materiale in ideje, ki ga ustvarjalci legalnih ali ilegalnih grafiti poslikav, imajo, sploh ne govorimo.

Dokumentirala sem postavljanje moje velike razstave, na katero sem zelo ponosna. Kako je videti danes in jutri in kako v živo grafiti krasijo sive zidove nabrežja, pa si lahko ogledate vse do konca septembra v koritu Ljubljanice na katerem od sprehodov po nabrežju od picerije Dvor in vse do Makalonce in naprej.

Fotografska razstava grafitov združuje umetnost našega časa. Četudi bi javnemu prostoru na nek način lahko rekli galerija na prostem, pa se na tem mestu postavlja vprašanje, če je prav, da grafite vendarle razstavljamo v institucionalizirani obliki, kot je pričujoča razstava. Primarno grafiti namreč spadajo na ulico, tam so namreč nastali, tam ima svoj pomen in ostrino. Vedeti moramo, da grafiti za svoj obstoj ne potrebujejo nikakršnega priznanja in podpore umetnostnih institucij ter odobravanja kritikov, toda prav je, da jih dojemamo znotraj urbane oziroma ulične kulture. Zato bi lahko dejansko rekla, da ta razstava združuje oboje – na eni strani ulico in na drugi kulturo – in v nobeno s to razstavo ne posegam drastično. S temi umetniškimi deli torej združujem dva na videz nerazdružljiva pola: konvencionalno z nekonvencionalnim in institucionalizirano z neinstitucionaliziranim.

In zakaj ne bi mogoče vsaj za trenutek probali grafite pogledati skozi prizmo besed znanega angleškega grafitarja Banksyja:

»Grafiti niso najnižja oblika umetnosti. Čeprav se je treba vso noč plaziti naokrog in lagati mami, je dejansko ta umetniška oblika najbolj iskrena med vsemi. Tu ni nobenega elitizma ali vrveža, razstavlja se na nekaterih najboljših stenah, ki jih mesto lahko ponudi, in nikogar ne odvrne višina vstopnine« (Banksy 2005, 9).

It looks like photo exhibition Ljubljana Graffiti is going to be very successful. According to many Slovenian media journalists and photographers who were presented at the press conference before the opening, they like the theme of the exhibition very much. The opening was magnificent.

I'm posting few photos behind the scene of preparing the exhibition of 12 graffiti photos which I made in the streets of Ljubljana between 2007 and 2010. So, what else to say about Graffiti art which I am very much fascinated by since 2005. People have different feelings about graffiti subculture. Some believe Graffiti Art is absolutely vandalism, but on the other hand some people believe is absolutely art. It depends where you live and what's your attitude to urban culture, I guess. Every city in the World has some graffiti walls and everywhere I go I try to find them. This is my graffiti story. I hope you like it.

mankica