Olimpijske igre so se začele veličastno. Na Kitajskem, kjer so me s svojo kulturo, hrano, prijaznimi ljudmi, veličastnimi zgradbami in mogočnim življenjem na drugem koncu sveta, pred leti popolnoma začarali. Ta starodavna Kitajska. Moja Kitajska. In moj Peking, svet tisočerih koles, svet zlatih streh, To, kar so včeraj Kitajci pripravili ob odprtju poletnih olimpijskih iger 2008, je bilo nad vsemi mojimi pričakovanji. Še več, skoraj povsem nepremično sem sedela pred televizijskim zaslono, štiri ure spektakularne otvoritve, ki so jo prenašali na nacionalki. In dlake so mi šle pokonci. Ker so spektakel pripravili tako perfektno. Natančno, odlično in me popolnoma navdušili s programom. Vse tiste plesne, akrobatske, tai-chi, glasbene točke so me ponesle nazaj. Tja, v parke Nebeškega templja, Poletne palače in Prepovedanega mesta, kjer odmeva starodavna kitajska melodija ...
Vsi tisti krasni kostumi, povsem poravnane vrste, krogi in drugi liki, ki so jih ustvarjali nastopajoči. nekaj tisoč ljudi, ki so s tako natančnostjo in z vsakim najmanjšim detajlom pokazali, kako mogočna je Kitajska kultura. Kot (zdaj že nekadnji) plesalki je bilo vse to še toliko bolj fascinantno. Ker vem, kako (ne)mogoče je koordninirati toliko ljudi naenkrat in ker vem, koliko priprav je že za en sam nastop. Tukaj je vse trajalo 4 ure! Kapo dol Kitajcem in kapo dol vsem, ki so sodelovali pri tej veliki stvari.
In če bodo še naši šporniki pokazali vse svoje adute (vemo, da so zmožni marsikatere medalje), potem bomo verjetno tudi mi še bolj ponosni na to, da smo doma v Sloveniji. Menda, je Petkovšek prišel v finale, pa tudi Čop in Špik in naši plavalci .... Zdaj je čas za vzpodbudo. Zato, dajmo, naši! :)
Pa da tokrat končam tale zapis tako, kot sem ga vsakič, ko sem se oglasila s Kitajske: Dobro jutro Ljubljana, lahko noc Peking! (čeprav bi bilo tukaj in zdaj morda primerno ravno obratno :)
mankica
In če bodo še naši šporniki pokazali vse svoje adute (vemo, da so zmožni marsikatere medalje), potem bomo verjetno tudi mi še bolj ponosni na to, da smo doma v Sloveniji. Menda, je Petkovšek prišel v finale, pa tudi Čop in Špik in naši plavalci .... Zdaj je čas za vzpodbudo. Zato, dajmo, naši! :)
Pa da tokrat končam tale zapis tako, kot sem ga vsakič, ko sem se oglasila s Kitajske: Dobro jutro Ljubljana, lahko noc Peking! (čeprav bi bilo tukaj in zdaj morda primerno ravno obratno :)
mankica
Ni komentarjev:
Objavite komentar