Velikemu pisatelju.

To objavo posvečam velikemu umetniku, ki ga zelo cenim. Velikemu pisatelju, ki bi danes praznoval častitljivih 100 let. In piscu, ki je zaslužen, da sem po njem podedovala nekaj tiste umetniške žilice za pisanje ... in čeprav se ponavadi ne hvalim s tem in čeprav mnogo ljudi sploh ne ve, da sem njegova vnukinja, se mi zdi danes prav, da je ta post vendarle posvečen mojemu dediju Mišku! Ne nisva se srečala, saj je umrl dve leti pred mojim rojstvom, sva pa morda vendarle na nek način povezana. Moj rojstni dan je namreč samo en dan pred njegovim in verjamem, da to ni naključje ... in verjetno ni naključje, da mi je ime Mankica. Ime sem dobila po prababici ...
Povedali so mi, da je bil krasen človek. Povedali so mi, da je imel rad otroke, rad je lovil ribe, da je rad imel svoje prekmurske ljudi. Z besedo je slikal Muro in vse tiste dobre ljudi. Prekmurje je predstavil skozi svoje oči, takšno, resnično in povsem naravno. Bil je poseben človek. O njem je bilo zapisanih veliko lepih besed. In če gre verjeti ljudem, ki so ga poznali, lahko rečem, da mi je žal, da sva se zgrešila ... a beseda je živa. Naprej živijo tudi podobe na črno-belih fotografijah, njegove knjige in ponatisnjene besede z raznovrstnimi platnicami in naslovi, pisma mnogim ljudem, rokopisi, njegov pisalni stroj v delovni sobi, očala, ki so ostala tam pa klobuk in svinčnik ... Pa tudi vse tisto, kar ga je naredilo tako velikega ... Je pisatelj, ki je prejel tri! Prešernove nagrade, najvišja priznanja na področju slovenske umetnosti - kot nihče prej in nihče kasneje. Zadnjo in hrati najimenitnejšo je dobiI za življenjsko delo, roman Strici so mi povedali. Je pisatelj, katerega opus presega 50 knjig, med rekorde v slovenskem založništvu pa se lahko zapiše z romanom, ki je izšel v nakladi 80.000! izvodov.

Mnogo je tistih, ki so ga hoteli v tistih časih diskreditirati, verjetno pa je še več tistih, ki imajo o njem za napisati zares mnogo lepega. Predsednik Danilo Türk je na proslavi, ki smo jo imeli v soboto, povedal naslednje: "Prav Miško Kranjec je bil eden največjih poetov ideje socialne pravičnosti. Bil je velik pisatelj, ki je razumel bistvo človeka, ki ga je opisoval in poznal dušo krajev, kjer je bival in deloval," je na današnji proslavi povedal predsednik države."

Dedi, hvala za vse lepe besede. Hvala za knjige in kulturno dediščino, h kateri si doprinesel veliko. Dedi, zares vesela sem, da sem bila rojena v tej družini! In čeprav ne vem, kje si zdaj, upam, da si tudi ti ponosen name!

tvoja vnukinja Mankica

Z obiskom nas je naprej počastil nekdanji predsednik Milan Kučan, Prekmurec po rodu. V sproščenem vzdušju ob kavici in gibanici smo govorili o dedijevem delu. Na sliki od leve stric Miško Kranjec ml., jaz, mami Viktorija, Štefka Kučan, Milan Kučan, teta Cvetka, babi Ema in oči Matjaž.


Na odprtje spominske sobe v Senožetih je prišel tudi Danilo Türk. Na fotografiji se z njim rokujem v sobi mojega dedija.


Še ena z gospodom Danilom. :) Jaz in mami.


Sinova, Miško in Matjaž (moj oči). Stric je fotograf, oči novinar. Umetniška žilica ostaja v družini. ;)


Mami, jaz in oči na slovesnosti ob 100-letnici Miška Kranjca. Skrajno levo je sin dedijevega brata Lojza, Jožko, desno pa babi Ema, žena pisatelja.


Familija Kranjec. Vsi na kupu.

Morda nekoč ... a niti do kolen mu ne bom segla. Nikoli.

Hvala tudi Mihatu, ki je posnel vse fotografije v tem prispevku (le taprva je vzeta nekje z interneta-STA) in obeležil ta velik dogodek!