Včasih sem se veliko prevozila z busom. V šolo pa nazaj pa naokoli. vsepovsod z avtobusom. In vsak začetek meseca, ko je bilo treba kupiti mesečno nalepko in tisto izkaznico s sliko, ki je bila tako ali tako fotografsko naštimano obupna, moliti vozniku pod nos. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem zamešala datume in potem me je bilo vedno strah, če bo voznik opazil, da še nimam nalepke ... in ko sem hitela pred šolo še v trafiko po žetone ali pa na bus čakala way too long, pa čeprav je na urniku pisalo da pride točno ob 7.23. Hja, to so bili tapravi časi, ja :) In vse tiste zgodbe ljudi, ki so sedeli, stali, se pogovarjali, razmišljali o svojih mislih, zagledano pogledovali skozi okno, pozimi je bilo tako ali tako ponavadi vse zarošeno in si se prepustil nemilosti vonjev, ki so prihajali od sopotnikov. Poleti je bilo še posebej vznemirljivo, ko se je kdo nalepil k tebi in se z dvignjeno roko držal 'štange', izpod njegovega rokava pa so se širili zanimivi vonji ... :) Pa tudi raziskovanja obrazov na avtobusu. Rada sem opazovala ljudi tako, ko so se vozili naokoli in v poletnih, zimskih, splomladanskih opravah sestopili iz avtobusa, ali pa se kakšni švercali v zadnji del avtobusa. In ko je potem šofer začel vriskati in piskati in kričati po avtobusu in jih podil dol ... Pa vse tiste babice, ki so že ob 7h zjutraj odhajale v mesto in ko sem se spraševala, kam zavraga hodijo, ko pa niti tržnica še ni odprta, kaj šele trgovine ...
Danes na avtobusu. Linija št. 9. fotka by Nokia N73
Danes se z busom ne vozim več. Le tu in tam. Pa čeprav je linija 9 še vedno ista kot je bila nekoč in čeprav št. 3 še vedno ustavi tam, kjer je bila moja postaja.
Dandanes so zgodbe obrazov in ljudi zamenjale glasbene želje na radiu v moje avtu, ko se navsezgodaj iz srca nasmejim Birko(t)u, ko s svojimi, nadvse neumnimi izjavami širi pozitiven začetek dneva ... in ko se vozim domov, glasno prepevam in me sovozniki gledajo, kaj zavraga je z mano narobe ... Zgodbe so ostale - vsaj takrat, ko se kolona nikamor ne premakne in lahko gledaš, kako si sovoznik ogleduje zobe v vzvratnem ogledalu, kako si spet nekdo drugi 'štora' po nosu, tretji telefonira ...
A vendar, danes sem šla domov z avtobusom. In čeprav je bilo le malo potnikov, ki se ob takšni uri prevažajo naokoli, je bilo zares fino spet sedeti na tistih trdih lesenih stolčkih in ob tistem značilnem zvoku speljevanja avtobusa s postaje razmišljati o končni postaji, kjer bom izstopila. Ko je v šoferjevem lončku zažvenketal moj žeton, so se spomini na srednješolske dni vrnili. In ja, vem, da bi za podnebje blagor bil boljši javni promet, a enostavno ni časa, da bi se vozila do faksa več kot uro, nato prestopala in spet porabila še dodatno uro in pol za nazaj ... še dobro, da vsaj v službo hodim peš in da se poleti vozim izključno s kolesom - se vsaj malo odkupim za nastalo škodo podnebju ;)
mankica
Danes na avtobusu. Linija št. 9. fotka by Nokia N73Dandanes so zgodbe obrazov in ljudi zamenjale glasbene želje na radiu v moje avtu, ko se navsezgodaj iz srca nasmejim Birko(t)u, ko s svojimi, nadvse neumnimi izjavami širi pozitiven začetek dneva ... in ko se vozim domov, glasno prepevam in me sovozniki gledajo, kaj zavraga je z mano narobe ... Zgodbe so ostale - vsaj takrat, ko se kolona nikamor ne premakne in lahko gledaš, kako si sovoznik ogleduje zobe v vzvratnem ogledalu, kako si spet nekdo drugi 'štora' po nosu, tretji telefonira ...
A vendar, danes sem šla domov z avtobusom. In čeprav je bilo le malo potnikov, ki se ob takšni uri prevažajo naokoli, je bilo zares fino spet sedeti na tistih trdih lesenih stolčkih in ob tistem značilnem zvoku speljevanja avtobusa s postaje razmišljati o končni postaji, kjer bom izstopila. Ko je v šoferjevem lončku zažvenketal moj žeton, so se spomini na srednješolske dni vrnili. In ja, vem, da bi za podnebje blagor bil boljši javni promet, a enostavno ni časa, da bi se vozila do faksa več kot uro, nato prestopala in spet porabila še dodatno uro in pol za nazaj ... še dobro, da vsaj v službo hodim peš in da se poleti vozim izključno s kolesom - se vsaj malo odkupim za nastalo škodo podnebju ;)
mankica
Objave
7 komentarjev:
HI! Nice blog, I don't understand a word, but the photos are sweet:)
bencin že gre gor :)... je pa LPP daleč najslabši javni prevoz, ki sem ga kdaj uporabljal, kjerkoli, po svetu, morda je slabše le še kje drugje po sloveniji. ljubljana bi nujno rabla kej tramvaju podobnega. sam kva, ko niti gl. avtobusne postaje ni. to bo tud trajal še 10 let...
@ve, firstly welcome to my blog! Sorry for not understanding much because everything is written in Slovene but as far as photos talk their story ... ;) However, kindly welcome to visit my blog again! ;))
@alrt.jr, ja, ravnokar sem poslušala na radiu, da se jutri bencin spet občutno podraži ... eh... :) komi čakam, da na plano spet privlečem svoje pikčasto kolo. :) kar se pa tiče javnega prevoza pri nas pa je res kriza... najbolj me moti to, da nič ni točno. v tujini je vsaj tako, da če piše, da pride bus ob 3.22, je dejansko tam ob 3.22 in ne ob 3.30. Nadvse fascinirana sem vedno, ko pridem v Azijo, tam javni prevoz štima bolj kot kjerkoli pri nas. Tam imaš še celo buse okrašene in prilagojene za udobje potnika ... da ne govorimo o tem, da za vožnjo z vlakom pri nas porabiš cel dan, da kam prideš, za to pa še plačaš prav visoko ceno, medtem ko imaš že v sosednji Avstriji ali Italiji vlake na vsakih nekaj minut, ker delujejo kot avtobusi ...
kje si pa tega hobota našla? ;) nor komad. no, z javnim prevozom že ni pršu :)
hehe. hobo ... kaj pa vem, malo sem brskala po internetu in naletela nanj. :) hehe, ja, tudi meni se nekako zdi, da žetonov ravno ne kupujue ;)
Tudi mene vedno prešinejo te stari časi, ko se kdaj pa kdaj spet vsedem na avtobus. Enkrat je bilo tako mrzlo, ko sem šla domov iz službe, da sem šla kr na avtobus. In seveda, sem imela v mislih lep nov in predvsem topel sedež, ki me bo zapeljal par postaj do doma. In potem pride dvojka, ampak ne taka iz mojih misli, tista ta ultra stara, ki je imela vrata še na 4 preklope, zadaj tak ''bazen'' in na sredini štango in da ne omenim, kako glasen motor ima. Potem sem cincala, čem stat na mrazu in počakat kej boljšega, ali vstopim in se zapeljem. Doma sem bila hitro, zeblo me je skoraj isto, kot če bi šla peš, pa še, ko sem izstopila, sem rabila nekaj časa, da sem normalno slišala.
In jo še vidim vozit naokoli, ampak grem raje peš po isti trasi.
ana, hehe, ja, ko pripelje na postajo tisti razrukani stari bus s trdimi sedeži ... ko so tla prekrita še vedno nekaj podobnega neki razpadli plastiki in ko so štange že dodobra obrabljene ... se mi pa zdi, da je še kar nekaj takšnih busov v obtoku. tistih dvojk pa se prav dobro spomnim - imele so rumene sedeže in ko nikoli nisem hotela iz šole, ker so bile nekak drugačne od preostalih busov, pa ne samo to, vedno so bili to takratki busi in ko se je gor folka nabilo ...
Objavite komentar