Kar nekaj časa je trajalo, da sem objavila tale post ... Z vsem je začel Olki, veriga pa se očitno kar nadaljuje. Hm ... na pobudo Uroša, ki me je s svojim tekstom nadvse razveselil. No, potem se je moje ime napisalo tudi v tekstu, ki ga je zapisala Malea na svojem blogu. Zdaj je minilo že kar nekaj časa in končno imam čas, da lahko sedim pred računalnikom in zbiram misli! Hm ... v bistvu je bilo prav težko izbrati in zbrati tisto, kar zares pogrešam ... Pa vendar. Po brskanju po spominu in disku s fotkami sem le našla kar nekaj tistih stvari, ki bi si jih želela danes, jutri, pojutrišnjem ... a hkrati so to tudi tiste male stvari, ki me nadvse osrečijo ... Tukaj so. ;)
Shiny Happy People (kot bi rekli R.E.M.)
Kambodžo in tiste prekrasne ljudi.
Hecne stvaritve nočnih huliganov, ki s svojim dejanjem ustvarijo umetniško delo ... in to kar sredi mesta!
Zanimive ideje in napise ... ki me razveselijo že navsezgodaj na poti v službo ...
Sledi v snegu in trenutke otroškosti.
Raziskovanje uličic Benetk. 
Sence, ki nas spremljajo na vsakem koraku in z njimi seveda povezano s soncem obsijan vsakdan.
Vožjo tja nekam ... s kakšnim zabavnim sopotnikom, ki je ob poslušanju glasbe pripravljen tudi peti na kakšno uspešnico, ki trenutno igra na radiu ...
Izložbe s konceptom. In izložbe z idejami.
Kukanje skozi vrata in izložbe zvečer še odprtih trgovinic in opazovanje lestencev, ki se svetijo skozi okna bližnjih hiš ter ustvarjanje zgodbic o tem, kdo nemara živi v taistih stanovanjih, kjer so stene rumene, zelene ...
Smeh. In to ne samo tadaj, ko je na sporedu kakšna dobra šala. Smeha je pri nas veliko premalo. Pogrešam tudi kakšen skrivnosten nasmešek popolnega neznanca, ki mi polepša dan ...
Vožnjo s tuktukom in vonj po čiliju, nudljih in drugih specialitetah moje Azije.
Ulice San Francisca.
Povsem modro nebo, ki se sveti izza ljubljanskih streh.
Ulično umetnost. In poletne dneve, ko se na ulice prikradejo klovni, pevci, pesalci in drugi ulični umetniki.
Odštekance, ki se upajo s svojim nevskadanjim modnim stilom stopiti na slovenske ulice. Pogrešam London ali pa New York, ker sta tako zelo multikulturna ...
Nekatere prijatelje, s katerimi bi rada preživela več časa. Tudi Iva, ki se trenutno potepa po deželah daljne Azije, je ena izmed njih.
Nove raznobarvne grafite na urbanih površinah.
Ljudi, ki verjamejo v sanje.In ker je to verižna reakcija (pa ponavadi verižnih pisem in podobnih zadev ne maram), pa se mi zdi nalogica zanimiva prav zato, ker nas je toliko ljudi, ki pogrešamo različne stvari. In prav to raznolikost je super opazovati! Želim si, da bi z razkritjem stvari, ki jih pogrešajo, nadaljevali Žiga, Alt Jr., Jaka in Ana!
mankica
mankica
Objave
9 komentarjev:
Tale vpis ga pa totalno zažge.
Tko res totalno, totalno.
Vse še pride, prejkoslej =)
Ej super fotke si nabrala skupaj. Sem prav tuhtal koga izbrat in mi ni žal. Tisti otroci, pa ura... Res pester izbor. Zanimivo kako takšna enostavna misel naredi tako zanimivo objavo ;)
Ja, prav zanimivo se je bilo prebiti skozi tekst in fotke. Se mi zdi, da skozi tovrstne objave celo malo bolj spoznaš človeka.
Saj verižne zadeve so tako, tako...ampak tale je pa luštna, priznam!
@Mju, hvala! Me veseli, da ti je všeč :))
@Uroš, hehe. Ja, saj je kar nekaj časa tajalo, da sem naredila to objavo, ampak potem sem dejansko ugotovila, da je veliko malih stvari, ki me osreči in ki se dandanes kar izgubljajo med ljudmi ...
@Malea, hvala tudi tebi! :) Ja, tudi jaz teh verižnih zadev načeloma ne maram, ampak tale mi je bila prav fletna. ;)
Zgleda da je čas, da tudi jaz malo slike poštimam, prenesem na disk, zbrati stare s cd-jev... Ker pogrešam tudi zadeve pred digitalno dobo, bo moj odziv malo trajal :)
Meni se zdi fino brati te stvari od drugih, ko moraš pa sam narest pa ni tok iz-danes-na-jutri tale stvar.
LP
Mankica res si lepo izpovedala vse skupaj. Super fotke! Najljubša mi je ČB s sencami otrok med igranjem na kolesu! In seveda babica iz San Francisca! :)
To je prav res, da se moraš v Benetkah preklopiti na 'avanturizem', ker mimo grede prideš v slepo ulico, ki se konča ... v morju. :)
btw: kje sta z Ivo to slikani?? :) mislim, vem kje je to. ampak nad Slovensko cesto, tako visoko?? hm, ne znam si drugače razlagati, kot nek izjemno visok tovornjak?? al kaj? :)
Rok, hvala :) Hehe, tisti otroci so me čisto impresionirali, ko so se tam po Kotnikovi vozili s kolesi , sonce pa je tak fajn svetilo z nasprotne strani ... ja, tista babica je bila, pa se na fotki ne vidi tako dobro, cela oblečena v vijolično, od glave do pet. Imela je celo nogavice vijolične pa očala in torbico ... v stilu, ni kaj ;) hehe.
hehe, tole z Ivo je bila ena posebna pustolovščina ja ... se mogoče spomniš takrat sredi poletja, ko so v centru podirali rekord v najdaljši jagodni piti na Slovenski cesti? No, takrat sva obe delali in tam je stalo neko dvigalo, nakar sva se itak z unim upravljalcem tega stvora nekako zmenili, da naju spravi gor in naslednja stvar, ki sem se jo zavedela, je bla ta, da sem nekje nad strehami Ljubljane s fotkičem v roki. hehe. kako hecno je bilo, ko naju je potem s tistim dvigalom obračal na vse strani, da bi dobili čim boljše kadre. itak je blo pa treba narediti še eno skupno v ljubljanskih višavah :)) hehe.
Super fotke si zbrala skupaj!
Malo zamujam s prebiranjem blogov -jah izpiti, nimaš kej... :( in šele sedaj opazim, da si me pofočkala :) Obljubim, da bom verigo nadaljeval, morm pa priznat, da si me kar postavila pred dejstvo, da malo pomislim pri sebi, kaj pravzaprav pogrešam... No, se bom pustil presenetiti ;)
ja, lepo pogrešaš :) no, tud jst bom kmalu...
Objavite komentar