Ko so Butalci odšli ...

Pusta smo pokopali, coprnica Uršula je s svojimi sestricami na metli odpotovala nazaj na Slivnico, Butalci so spet prepustili oblast v Cerknem, kurenti pa skoraj odgnali zimo, v deželo pa že priklicali pomlad. Tudi v Ljubljani je bilo nadvse veselo in zdi se, da se ljudje še vedno radi vsaj za en dan preoblečejo, si nadenejo lasulje, našminkajo, v roke pa vzamejo čarobne paličice. In postanejo pusti. In zganjajo norčije. In skačejo naokoli. In ker sem bila lani ob tem času ležala z otečenim licem po operaciji modrostnih zob, je bilo zato letos toliko bolj navdušujoče in veselo. Tudi v mojih vrstah. :) Kdo bi si mislil, da bom za svojo masko dobila glavno nagrado in kdo bi si mislil, da bo letos moja ideja Gospodične Regice tako navdušila. Zares rada imam pusta. Zato, ker v deželo pride veselje. In zato, ker se po otroško veselijo tudi mnogi tisti odrasli, ki so vse ostale dni v letu nečimrni in resni ...

No, med obiskovalci sem srečala enega žabca, ampak tale žabica spodaj pa je zmagovalna maska. Regica Mankica. hm ... princa pa od nikoder. Samo belega konja sem srečala. Da mu ni pobegnil ... le kako bo s preobrazbo iz žabice v princesko(?) ... hehe.

mankica

Last call for entries.

Že pred časom sem vas povabila na ogled in otvoritev moje razstave. Dobila sem mnogo odzivov in vsem, ki ste si šli ogledati moje fotke, se zahvaljujem. Upam, da so vam ti otroški pogledi, ki sem jih ujela na poteh daljne Azije, vsaj malo polepšali kakšen dan! ;)

Že v nedeljo bodo moje fotke zamenjale fotografije drugega avtorja, zato vas vse, ki ste si želeli ogledati mojo razstavo in še niste uspeli ali pa niste vedeli, da so fotke še vedno na ogled, vabim, da si fotke pogledate! Čarni smehljaji bodo na stenah STA Travel Cafeja (Trg Ajdovščina 1, nad Mobitelovim centrom v središču Ljubljane) vse do prihajajoče nedelje.

... tukaj pa je še nekaj v STA-ju razstavljenih fotkic otrok, posnetih med leti 2005 in 2008.

Mankica

Moj dan.

... in moj je tudi resnično lep. Ker se le redko še zgodi, da je omrežje odprto ... in da lahko sredi mojega Maribora surfam po internetu se zdi kot največji luksuz. Tukaj, kjer je tako krasen sonček, ko imam pogled na Pohorje in ko uživam v brezdelju ... Krasna nedelja je!

mankica

Danes me osreči. In danes pogrešam.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem objavila tale post ... Z vsem je začel Olki, veriga pa se očitno kar nadaljuje. Hm ... na pobudo Uroša, ki me je s svojim tekstom nadvse razveselil. No, potem se je moje ime napisalo tudi v tekstu, ki ga je zapisala Malea na svojem blogu. Zdaj je minilo že kar nekaj časa in končno imam čas, da lahko sedim pred računalnikom in zbiram misli! Hm ... v bistvu je bilo prav težko izbrati in zbrati tisto, kar zares pogrešam ... Pa vendar. Po brskanju po spominu in disku s fotkami sem le našla kar nekaj tistih stvari, ki bi si jih želela danes, jutri, pojutrišnjem ... a hkrati so to tudi tiste male stvari, ki me nadvse osrečijo ... Tukaj so. ;)

Shiny Happy People (kot bi rekli R.E.M.)

Kambodžo in tiste prekrasne ljudi.

Hecne stvaritve nočnih huliganov, ki s svojim dejanjem ustvarijo umetniško delo ... in to kar sredi mesta!

Zanimive ideje in napise ... ki me razveselijo že navsezgodaj na poti v službo ...

Sledi v snegu in trenutke otroškosti.

Raziskovanje uličic Benetk.

Sence, ki nas spremljajo na vsakem koraku in z njimi seveda povezano s soncem obsijan vsakdan.

Vožjo tja nekam ... s kakšnim zabavnim sopotnikom, ki je ob poslušanju glasbe pripravljen tudi peti na kakšno uspešnico, ki trenutno igra na radiu ...

Izložbe s konceptom. In izložbe z idejami.

Več Obey Gianta sredi Ljubljane.

Kukanje skozi vrata in izložbe zvečer še odprtih trgovinic in opazovanje lestencev, ki se svetijo skozi okna bližnjih hiš ter ustvarjanje zgodbic o tem, kdo nemara živi v taistih stanovanjih, kjer so stene rumene, zelene ...

Smeh. In to ne samo tadaj, ko je na sporedu kakšna dobra šala. Smeha je pri nas veliko premalo. Pogrešam tudi kakšen skrivnosten nasmešek popolnega neznanca, ki mi polepša dan ...

Vožnjo s tuktukom in vonj po čiliju, nudljih in drugih specialitetah moje Azije.

Ulice San Francisca.

Povsem modro nebo, ki se sveti izza ljubljanskih streh.

Ulično umetnost. In poletne dneve, ko se na ulice prikradejo klovni, pevci, pesalci in drugi ulični umetniki.

Odštekance, ki se upajo s svojim nevskadanjim modnim stilom stopiti na slovenske ulice. Pogrešam London ali pa New York, ker sta tako zelo multikulturna ...

Nekatere prijatelje, s katerimi bi rada preživela več časa. Tudi Iva, ki se trenutno potepa po deželah daljne Azije, je ena izmed njih.

Nove raznobarvne grafite na urbanih površinah.

Ljudi, ki verjamejo v sanje.

In ker je to verižna reakcija (pa ponavadi verižnih pisem in podobnih zadev ne maram), pa se mi zdi nalogica zanimiva prav zato, ker nas je toliko ljudi, ki pogrešamo različne stvari. In prav to raznolikost je super opazovati! Želim si, da bi z razkritjem stvari, ki jih pogrešajo, nadaljevali Žiga, Alt Jr., Jaka in Ana!

mankica