
mankica
Že nekaj časa jih zbiram. Fotografije posnete navzdol. Zagotovo že kakšne dve al celo tri leta! In če smo dodobra zakorakali v 2011, naj bo tale prva letošnja objava namenjena zadnjemu pozdravu preteklemu letu. In prav zato naj bo lanskih 365 dni tokrat obeleženo na malo drugačen način. Čeprav ni bilo najboljše, pa vendarle - Nasvidenje 2010!























I've been collecting photos of my feet for about two or three years now. Step into 2011 looks very well so far, so first post in 2011 should be dedicated to last 365 days which were not as lucky as they should be for me. So, all I can say at the moment is: Farewell to 2010!
This is just one of those perfect Christmas presents I received this year. Music Snow Globe is something I wished for since I was a child.
Leto se kočno približuje svojemu koncu in ko se sprehodim skozi številne mape fotk, ki sem jih v tem letu napravila, se rada vračam s spomini na številne koncerte, ki so me letos popolnoma navdušili, iz mene zvabili glasne vzpodbudne vzklike, bučno ploskanje, žvižganje ... Resda je bilo nekaj takšnih, s katerih sem pobegnila hitro, a predvsem je bilo mnogo takšnih, kjer sem samo uživala. Ko zdaj razmišljam za nazaj, ne morem verjeti, da sem letos na koncertnih odrih na začetku leta poslušala ne le Kirila Džajkovskega, obujala spomine na Ali Enov Burrrrrek, v Kavarni Union z nasmehom na obrazu poslušala muziciranje sedmega člana znanih Monthy Pythnov Neila Innesa, se na konceru Plavega Orkestarja vrnila v čase, ko sem bila še v osnovni šoli, pa plesala pred odrom na Nouvelle Vague, iskala dobre kadre na koncertu TBF, dvigala pest v zrak za Zlatka in Optimiste, se navduševala nad glasbenim genijem Yannom Tiersnom, dvakrat gledala energične Lollobrigido, groovala na Parov Stelar, firbcala, kakšen je sin znanega očeta Clinta Kyle Eastwood, prepevala že skoraj ponarodele Kreslinove uspešnice v Križankah, si v KUD-u zaradi preglasne glasbe zatiskala ušesa, ko so igrali The Black Heart Procession, se zadnji trenutek odločila, da grem v Cvetličarno na S.A.R.S. in se imela zelo lepo na Kishi. V Tivoliju sem na velikem koncertu Še pomnite, prijatelji? poslušala ponovno obujene pionirje slovenskega rock/popa, pa se v Kinu Šiška navduševala nad Florence and The Machine, med koncertom Laibach stala v zadnjih vrstah na Trnfestu, svojo indie rock dušo sprostila na koncertu White Lies, glasno ploskala vedno odličnim Gotan Project v Križankah, zasanjano poplesavala na The Tide na Metelkovi in v Ortu, si mrmrala večno uspešnico September na Melodromih, lovila dobre fotke na Jinxih, dobila podpis in fotko nekdaj velikega Boya Georgea in šla na WhoMadeWho v Berlin. Vsekakor moj vrhunec koncertnega leta so bili odlični Tindersticksi, ki so nastopili v Kinu Šiška, pa Arctic Monkeys, ki sem jih videla v Berlinu. In med vsemi glasbenimi imeni je zagotovo še nekaj koncertov, ki sem jih ta treutek preprosto pozabila. Zares žal mi je, da sem zamudila The National v Zagrebu, pa koncerta, ki ga sta ga imela Nick Cave in Leonard Cohen. Pa vendarle, 2010 je bilo moje koncertno in glasbeno leto. Želim tudi, da bi bilo dvatisočenajsto vsaj tako polno glasbe kot je bilo letošnje.











Želim si, da bi letošnji konec leta imela dovolj časa za sprehod po snegu, za kepanje s prijatelji, opazovanje tisočerih lučk v centru Ljubljane, sprehajanje mimo okrašenih izložb ... želim si, da bi slišala smeh otrok, ki lovijo snežinke, zagledala več ljudi, ki se veselijo zime. Da bi vonj po klinčkih v kuhanem vinčku dišal izza vsakega vogala, da bi srečala tiste prijatelje, ki jih že dolgo nisem videla in jih povabila na čaj, da bi se sladkala s cimetovimi piškoti, se smejala dogodkom leta, ki je za mano in doživela tople objeme iskenih ljudi. Všeč mi je december. Všeč mi je, ker je tako preprosto magičen. In četudi ze zdi, kot da je bilo letošnje leto čudno naravnano, imam občutek, da bo ta mesec vsaj malo omilil dogodke preteklih 11 mesecev. Bliskovito se bliža konec leta, jaz pa še okrašene Ljubljane nisem uspela videti! A kakor koli že, tudi Maribor , ki sem ga fotkala, je prečudovit in letos, ko sem se ovita v šal, kapo in tople rokavice sprehajala po praznih nedeljskih ulicah tega mojega ljubega mesta, sem znova ugotavljala, da se sreča skriva v majhnih stvareh, drobnih mežikih, nasmeških. Sem ena tistih srečnic, ki se lahko ob močnem sneženju doma zavije v toplo odejo in skozi okno gleda snežinke in imam veliko srečo, da imam okoli sebe čudovite ljudi.




I like december. It's perfect month for happiness. It's perfect month for cinnamon cookies, catching snowflakes, winter melodies, smiling faces, big dreams, simple pleasures, best friends ... it's the best time to think about the past and future. I am very grateful for my life and people who stand by my side. p.s.: You're looking at the newest photos made few days ago on the streets of Maribor.
Gozdne Vile so nekoliko večje Vilinke, ki imajo rokice in nogice narejene iz cimeta, laske iz maha ali volne, njihovi nagajivi obrazki pa povzročijo velik nasmeh na obrazu tistega, ki vilo prejme v dar. Vsem je skupno, da nosijo srečo in osrečujejo.
Na voljo so raznobarvne Dišeče dobre Vile - vsaka je povsem unikatna in nosi svoje ime (Vila Julija se smeji na tej zgornji fotografiji) ter je ovita v prijeten vonj, ki razveseljuje.