In okušanje te žgane pijače ... je pisalo na eni izmed izložb na glavni ulici Krakova. Pa ne samo to. Izbiraš lahko tudi med 'komunistično turo', ponujajo pa tudi izlet po poteh papeža Janeza Pavla II. ... da o kavarni z imenom Migrena sploh ne omenjam ... :)
Povabilo na Poljsko in številne nove dogodivščine v tej evropski državi. In čeprav prvič na tistem koncu, sem popolnoma navdušena nad ljudmi, zgodovino mesta, kulturo, umetnostjo. A hkrati šokirana nad vsemi prizori, ki so se zgodili v Auschwitzu ... zame bo zgodovina, ki se je dogajala na tistem mestu, za vedno ostala nekaj nepojmljivega. Kakšno zlo človeštva.
A v Krakov se zagotovo še vrnem. Ko bo sijalo sonce, saj mesto zagotovo zaživi in zažari - verjetno nekako tako kot Ljubljana ...
Life on the Street.
Tako drugače kot pri nas, a vendar tako zelo podobno.
Tako drugače kot pri nas, a vendar tako zelo podobno.
Polish Vodka Tasting: 60 PLN.
Street Art.
Umetniška slika: 800 PLN
Ognjeni spektakel: evro ali dva
Graffiti: brezplačno
Pope John paul II.
Veliki Poljak. Nekoč. In danes.
No words needed.
Bes in bolečina.
Da se nikoli ne bi ponovilo.
mankica
Objave
5 komentarjev:
lepe fotke. V krakowu si tudi sam želim.
Si prepričana, da dogodki ki so se dogodili v Auschwitzu niso del naše narave, ki je prišla na plano v svoji najkrutejši obliki, ker so jo vzpodbujali in napihovali. Mogoče nam je ostalo še kaj tistih prvinskih instinktov, ki samo čakajo da se osvobodijo... Ne odobravam tega, samo razmišljam!
veri gud! a tistga koncerta z bisom in prepustnico za backstage pa ne boš omenla :DDDDDD pa mesta v rudniku, kjer je sol lizal brad pitt ... to se traži!
kar se pa auschwtiza tiče, je pa definitivno nekaj na tem, da je bilo njihovo dejanje - človeško. ampak ne me narobe razumet, ne mislm človeško kot pozitivno, ampak pač nekaj, česar s(m)o ljudje očitno zmožni. meni je seveda nepredstavljivo, da bi počela, odobravala ali podpirala kaj takega, ker si ne morem zamisliti sebe že v kakšni "manjši" zli vlogi (npr. oropati štacuno), ampak očitno je kolektivna psihologija ena zelo kompleksna in strašljiva stvar ... noro je videti vse tiste barake in požgane dimnike, vso tisto neskončno površino, ki je še vedno premajhna za vsa zgodovinska grozodejstva ... nemogoče je, da se ne zlomiš. pa četudi samo na koncu, ko vidiš - porušene! - ostanke plinskih celic. ah, o taboriščih in nacizmu in sorodnih zadevah bi se dalo razpravljati še za ene pet postov. ;)
Iva, haha. Mislim, da gre za interno foro :D hehe. Sicer pa očitno si res lahko v čast štejem, da sem hodila po rudniku, kjer je sol lizal Brad ... ;)
.
Kar se pa tiče polj smrti - enostavno se temu drugače ne more reči... Zagotovo je šlo prav v Auschwitzu in številnih drugih taboriščih za najokrutnejše dejanje, ki ga je človeštvo možno. Meni je to nekaj povsem nečloveškega in nekaj nedoumljivega. Ko se kot turist danes sprehajaš po poteh, kjer je umrlo toliko ljudi, ko si ogleduješ lesene barake, ki so ostale in v katerih je še vedno vonj po smrti, v katerih je vonj po trpljenju, bolečini ... te resnično zlomi. Da se lahko kaj takega še vedno dogaja, spomnimo se kamboškega genocida, spomnimo se Srebrenice, pa Darfurja in ne nazadnje tudi Afganistana ter vseh tistih držav, v katerih ravno zdaj umira na stotine, na tisoče ljudi, mi pa tega sploh ne vemo ... kako je sploh mogoče. Mar nas ni zgodovina naučila dovolj? A tukaj so vedno še številni drugi interesi ... a to ni človeško - to so grozovitosti, o katerih se premalo govori. To so krute stvari, ki se nikoli ne bi smele ponoviti. To so stvari, ki so pustile preveč bolečine. In če pomislim na babico, prababico, pradedka, ki so vse to doživeli ... in na vse tiste ljudi, ki so preživeli te grozote, izgube staršev, množične umore ... enostavno ne morem razumeti. In verjetno tudi nikoli ne bom.
Super fotke. Sam bi tudi šel obiskat te države. Sem že bil na Slovaškem, na Češkem in Poljski, samo to je kar nekaj časa nazaj. Pa takrat se še nisem s fotografijo ukvarjal. Imajo svoj čar.
Hvala! :) Jaz sem bila letos v Pragi in zdaj tudi prvič na Poljskem. Resnično so to države, ki imajo en tak poseben čar. Lahko bi celo rekla, da mi je všeč, ker so po eni strani še vedno toliko let za nami, kjer na ulici življenje teče ob stojnicah s čevlji, prodajalci rož, hrane... po drugi strani pa hkrati sto let pred nami. Za primer lahko vzamem že npr. šoping center, ki ima vse svetovno znane trgovine (in teh ni malo - kar 270 jih je!), ki pa pri nas verjetno še nekaj časa ne bodo zaživele... seveda pa je še mnogo tovrstnih stvari...
Objavite komentar