I thaught it was Bratislava ...

Pa sva šla ... na pot do Budimpešte. Z rezerviranimi sedeži na vlaku tja grede. V kupeju z Italijani, kjer je imel en pretečeno osebno in totalno strgano ... da mu je carinik na Hrvaški meji postregel z odgovorom YOU GO BACK TO ITALY! ker je bila tako strgana je dodal še: MOUSE EAT THIS (ID card). Hehe. Pol je nekak njegovemu bratu uspelo prepričati carinika, da garantira zanj in mu je tipo pokazal še vozniško ... potem pa tip, ki ga je carinik še pred sekundo gnal domov, totalno flegma odgovori, da ne gre nazaj. Hja. Uspelo mu je. Nekako. Ostal je na vlaku in pričakal novo leto v Budimpešti. Potem so se nekaj z ostalimi Itaijani pogovarjali v kupeju, da je tipo (carinik) itak IDIOT in KAZZO in gor dol in vse, kar paše zraven k njihovem vokabularju ... :) Midva pa sva se samo režala. Ker pač itak polovico nisva razumela ... :)



Snega ni bilo. Le tu in tam kakšna snežinka. Imeli pa so snežake! Pa ne taprave. Takšne, umetne in prilepljene na steklo izložbe! Tam, na živilski tržnici pa se je mesar imenitno zabaval, ko je ničhudegasluteče prašičke uporabljal za strašenje mimoidočih ....




In ker je Budimpešta preprosto kul ... (pa čeprav na novega leta noč lokale zaprejo že ob 3h zjutraj :))

A zakaj sem mislila, da greva v Bratislavo? :) zaradi karte za vlak .... no, kakorkoli - a very loooong story. :))

Nazaj grede ostala brez rezerviranih sedežev in ob navalu italijanskih veseljaških turistov ti pač za 11 ur ne preostane drugega kot sedeti na sedežih na hodniku vlaka, kjer se vsake toliko časa kdo spomni, da ga tišči lulat, spet drugi se spomni, da ima strašansko željo po cigaretu ... pa pride tisti tretji, ki ga tišči ... že kam. :) Pa je kljub temu zabavno, ko sam sebi postaneš hecen in ko si na hodniku narediš sendvič iz salame, ki so ti jo še pred nekaj urami narezali v bližnji trgovini na mašino, ki je bila bolj stara kot sam vlak, pa iz kruha, ki se je še včeraj zdel povsem svež. Ampak vse to postane ena sama avantura, ko ugotoviš, da sploh ni treba, da imaš sedež v kupeju, kjer itak ne moreš stegniti nog. Hodnik je kul. In študentska leta so krasna. Glavno pač je, da se imaš s kom za pogovarjat, tu in tam pa lahko še pošpegaš, kaj se dogaja po vlaku. ;)

this photo by Miha Žlindra

Imenitno je bilo!


Aja, s kom sem šla? Z Mihatom mojim (na za zadnji sliki slikana skupaj).



mankica

The Passenger.

Po resnično doooolgem doooolgem času sem na radiu spet slišala tole pesem. Povsem primerna za današnji siv dan ... ko se je resnično kul samo peljati. Tja, v neznano. V avtu, na vlaku, na busu ali pa na pikčastem 'biciklu', morda na krilih sanj.

Daj no, saj gre. Malo si požvižgaj ali zamrmraj tole:

... Singin la la la la la-la-la la
La la la la la-la-la la
La la la la la-la-la la la-la .... (Iggy Pop)


Če pa te spravim, da migaš še z glavo ali z nogo udarjaš ob tla ali tleskaš s prsti... potem mi je totalno uspelo! ;)


... ker ti bo sigurno polepšal ta krasen dan, ki se le zdi povsem siv in melanholičen. :)


mankica

Shop. Shop. Shopping.

Hja. razprodaje so se začele. Na srečo mnogih. In na mojo žalost. Ja, kakšno leto nazaj bi še šla malo 'prešnofati' zgornje in spodnje police v kakšni trgovini, toda letos me na razprodajah ne vidijo ... več. Včeraj sem se zaradi nujne rabe papirja za tiskanje že zjutraj odpravila v veleopevani Leclerc. Že to, da v ponedeljek zjutraj, ko so vsi ljudje ponavadi na delu, pred nakupovalno meko(?) ni bilo prostora za moj avto, ko sem parkirala tam daleč, kjer nikoli ne parkiram, saj nikoli ni take gneče, je bilo neverjetno. Pa mi ni najprej 'potegnilo', kaj se dogaja ... Okej, sem si mislila, da grejo po nakupih tisti ljudje, ki ne delajo, meni se namreč nikoli ne zgodi, da bi šla že tako zgodaj (ja, to je zame zgodaj :)) v trgovino ... dobro. Pa stopim skozi vsemogočna vrata, kjer me pozdravi velik plakat ... nekaj v smislu "Pozdravljeni. Pri nas imamo razprodajo mesa!", nakar v vsej evforiji, ki se dogaja znotraj centra skoraj ne dobim tiste znane modre košarice, kamor zložiš izdelke, ki jih boš kupil. Še bolj fascinantno mi je bilo, da so ljudje nosili po dve televiziji in tri sesalce za prah, pa nekaj škatel fotoaparatov. Tam proti tehniki se je vila dolga vrsta ljudi, ki so potrpežljivo čakali. Raje nisem zavila v tisto smer, da bi videla, kaj čakajo ... iz poročil zvečer sem izvedela, da so to bili neki (specialni??) fotoaparati. V redu. Očitno razprodaja tehnike. Nakar se nekako prerinem proti klobasam, salamam in roza-rdečemu mesu, toda nekako ni šlo drugače, kot da grem skozi oddelek z oblekami, kjer so ljudje v svoje vozičke in košarice metali vse mogoče. Kdo bi si mislil, da so ljudje zmožni kupovati oblačila vseh mogočih (in nemogočih) barv, od florescentne, pa vse do takšne z bleščicami, ki bodo prišla prav ob naslendjem božiču ... no kakorkoli. Pridem do mesa. Krščenmatiček! (dobro, od kje mi pa zdaj ta beseda?!?) Poln voz paketov z mesom. V trenutku vse razgrabljeno. Ljudje so v naročju džali po deset paketov mesa, ki je, roko na srce, izgledalo bolj... hm... vse druge barve, kot bi morale biti. Tisti veliki zmagovalci, ki jim je uspelo dobiti meso, so se velečastno smehljali, medtem ko so drugi, strašni poraženci skorajda zadrževali solze. Ja, malo pretiravam, ampak okej, saj veste v čem je point. :) Bil je boj, ne boj, mesarsko klanje ... Malo bluzim? Pa saj ta izrek prav paše v ta kontekst no! :)
Dobro, pridem mimo mesa, ko samo na hitro še vzamem bageto in grem na blagajno. Jupi. V roku 10-minutnega čakanja na blagajni mi je uspelo! Super! Zapovrh pa še tamalih prozornih vrečk, ki jih je vedno tako težko odpreti, niso imeli ... no, vsaj tistih normalnih - z ročajem, ne. Pa sem nesla kar tako. Hitro švignila v avto in domov printat na kupljen papir - kar je bil ne nazadnje tudi glavni razlog, da sem bila v ponedeljek ob osmih zjutraj že tam, kjer so ljudje preživljali dan dopusta, ki so si ga posebej za razprodaje vzeli ...

Aja pa še to... marsikdo je v teh dneh zaradi razprodaj nejevoljen. Mnoge podajalke izgubljajo živce s potrošniki, ki kažejo kataloge, kjer je zapisan popust, pa sprašujejo nemogoče stvari ...

Mani je ljubše tole na sliki. Ko je popust takrat, ko ga zbarnataš in ko so prodajalke resnično vedno nasmejane in dobre volje! (Pa še vse je že zloženo v te nemogoče vrečke :)

Tajska - Floating market

mankica

Who.

Me, myself and ... I.




mankica

Magic ...

želim ... čarobno ...





mankica

Okej, no ... :)

pa naj vam bo ;) evo me :))

(tista ... frontalnoblond :)

mankica

Simply Magnifico.

Bila sem še na enem super koncertu. Ja, Magnificovem!! Nova plošča Grande Finale. In trubači, pa turbo-balkan ritmi. Preprosto super! Mah, Magnifico "ma jajca", "je čefur", pa tudi "peder" ... pravi v svojih pesmih. Zame je preprosto C A R - z velikimi črkami. :)
A zakaj? Zato, ker je to, kar je. In zato, ker dela dobro. Dela drugače in dela predvsem.... ja, po moje je profesionalec po vsej črti. Tokratni koncert je bil eden najbolje organiziranih (no, vsaj, kar se novinarskega stališča tiče) zadnjega časa.

Hehe. Aja, še ena zanimiva štorija. A se še spomnite tiste "slavne" Hir aj kam, hir aj go? No, kaj pa videospota, vam je vsaj približno ostal v spominu? Okej, poglejte si ga še enkrat :) vprašanje sledi ;)

Še vedno ne veste, katera sem jaz? :))


No, najdi me! ;)


mankica

K. and F.

Fork. Knife.
Pozimi. Poleti.


Zakaj bi vse stvari morale imeti smisel? :)


mankica

Knife.

Nož poleti.

Nokia N73 photo made by Miha Žlindra - mzlindra.blogspot.com

mankica

Fork.

Vilica pozimi.

Nokia N73 photo made by: Miha Žlindra - mzlindra.blogspot.com

mankica

shine shine shine ... shining stars

No, pa naj bo še malo novoletno tudi tukaj ... ena fotkica, ki sem jo naredila lani (letos mi še ni uspelo, ker je ta december čisto preveč nor ...)
Čestitke in novoletne želje že prihajajo, božičnega dreveščka doma še nismo postavili, snega pa tudi še ni ... no, pa vsaj vzdušje v Ljubljani je že tisto "tapravo" prednovoletno.

mankica

moje ...

moje najljubše prijatejice! ...na klepetu ob čaju, ki se iz pol ure zavleče v dve uri in sprehod ob Ljubljanici, ki v pravem pomenu pomeni "šnofanje" po stojnicah in ugibanje, zakaj zavraga ima stojnica s 'pljeskavicami' in dobro zapečenimi klobasami, napis, da bodo jutri stregli v tangicah in nekaj v stilu "moški striptiz v sredo ob 19.13" ... a kdo ve, če se je to res zgodilo? :)) jaz nisem imela časa it pogledat, če se držijo svojih obljub ;) hehe.
...in vse izjave, ki padejo na račun že preteklih dogodkov in kuhan vinček pri Zlati ribici. Novice, novičke in vse tiste drobne malenkosti, ki se zgodijo. Včerajšnji večer je bil res čaroben ... ko smo se končno uspele dogovoriti in si vzeti čas samo za nas. V tem hitečem svetu je kar težko. Ja, ker so rokovniki z obveznostmi že tako popisani ... in ker .... ah. Moja novoletna zaobljuba je, da si najdem vsaj en dan v tednu, ko se lahko posvetim samo svojim prijateljicam. Kako zavraga se Carrie, Samanthi, Mirandi in Charlotte uspe dobiti vsak dan? Poleg vsega pa še živijo v NYC? hja... živijo, ne samo v New Yorku, temveč tudi v televiziji! (ja, ja, V tv :))
Eh ja, nam pa se uspe zmeniti le na vsake toliko časa, pa še to vedno nismo vse ... tudi včeraj je del naše 'babje' družbice manjkal. Eva nekje v daljnem Maroku, Mateja v svojem hitečem svetu ... Pa tudi Jelka in Katerina ... Rada vas imam! Oh, kako raznežena sem danes... ;) ampak res mi veliko pomenijo.

Barbara, Nina, jaz in Anja na vinčku sredi lučkaste Ljubljane, slikane kar z mojo naj naj Nokio ;)

mankica

... na koncu Ceste té.

Joužek. In grčasti prsti ... ker ... je pesem preprosto čudovita ... Je zapel Vladek s Tisto svojo Črno Kitaro na koncertu, kjer je občinstvo sanjalo.

In sprehod skozi mesto, posuto s srebrnimi snežinkami. Čarobnost. Vonj po cimetu, ki se meša z zimskim večerom. In v svetlikajoče se lučke odeta moja Ljubljana. Morda bi se mi ob kakšni drugi priložnosti zdela celo malo kičasata ... tokrat ne. Preprosto krasna je! Kresničke in zvezdnato nebo ... ustavi čas. Vsaj za sekundo.
Ker ...

... Zvezdice bele se razporedijo,
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.

(Vlado Kreslin, Zvezdice bele)



Tokrat le še lahko noč Ljubljana, dobro jutro tja, kjer sončni žarki že pozdravljajo svet!

mankica

Kaj me osreči ...

Ulični umetniki ... ker me s svojo umetnostjo ponesejo stran od vrveža in daleč tja, kjer se rodijo sanje. Pa čeprav na poti po opravkih. Se ustavim. Za trenutek ali dva. In poslušam, opazujem in odmislim ves svet.
Danes je pri Nami trobentač zaigral svojo melodijo ... v njegov kovček je padlo nekaj kovančkov. Ljudje pa so kar stali. In stali ... in sanjali.

Berlin 2007

mankica

Dreaming Green ...

... danes ... ja, danes sanjam zeleno :) ker je zunaj tako siv dan in ker sem ob gledanju v strop našega faksa (novodobno dizajniran bel strop s polno krogci v eni izmed naših predavalnic) ugotovila, da so me danes pač navdahnili krogci ... brez nekega razloga pač ... in kaj bi šele bilo, če bi jih začela preštevati ... :)




mankica

Walking the streets...

in urban Ljubljana...





mankica

Pankrti: 30 years after ...

Sej ne vem, a je že mal pasé tole objavit, ampak naj bo vseeno. Sem imela slučajno tudi fotkič zraven zadnjič na Pankrtih pa neki fotkic zase naredila (objavljene spodaj) ... sicer bila tam delovno novinarsko ... jutri, v petek, reportaža v Hopla ;) - za reportažico fotkal Miro.







mankica

Do it LOMO!

Končno! ...jej! Ja, končno sem iz police, na katero sem že zdavnaj pozabila, vzela svojga .. lomota. Našla sem neki fotk na disku v kr eni mapi in se spet navdušila nad tole kul lomo kulturo - Lomographic Society .. radovedni, igrivi, otročji, kreativni, umetniški (?), totalno spontani .. predvsem pa noro zabavi posnetki s plastičnim fotoaparatom.. v glavnem, totalna toycamera ... ko brez nastavitev, flashov, objektivov, slikaš v sonce, na film, brez razmišljanja fotkaš trenutke, ki letijo mimo... v glavnem neka alternativna scena, ki je čist huda .. mal za hec. ampak, če daš fotke skupi, lahko nastane hudo dobra zadeva.. včasih je treba bit pa tudi mal childlish ;) ane? hehe.





sicer pa verjetn tole najbolš opiše lomografijo... :)

10 Rules of Lomography:

1. Take your LOMO everywhere you go.
2. Use it anytime — day or night.
3. Lomography is not an interference in your life, but a part of it.
4. Shoot from the hip.
5. Approach the objects of your lomographic desire as close as possible.
6. Don"t think.
7. Be fast.
8. You don"t have to know beforehand what you"ve captured on film.
9. You don"t have to know afterwards, either.
10. Don"t worry about the rules.


ja, as simple as that ;))

mankica (na sliki z mojo mami)

Pravijo, da ...

... bodo kmalu boljši časi. Floskule. Floskule, pravijo.

In kot je nekoč zapisal John Lennon:

As soon as you're born they make you feel small
By giving you no time instead of it all
Till the pain is so big you feel nothing at all
A working class hero is something to be
A working class hero is something to be ...

... A working class hero is something to be

A working class hero is something to be ...

... If you want to be a hero well just follow me
If you want to be a hero well just follow me ...




Mankica

Dreamin' of Asia...

Tako. Končno mi je uspelo pregledati vse slike. In jih izbrati za album. Pa tiste, ki bodo šle v tistk. Pa moje najljubše... Danes nekaj portretov teh prekrasnih ljudi ... kmalu še kaj.

Različne dežele. Različne generacije.
In kot bi rekli oni... Same same but different. Enako, a povsem drugačno.
In zares prav nič se ne motijo ....

Se slišimo. Kmalu. Pa lahko noč vsem ljudem tega sveta! :)


mankica

Back home, back to reality.

Pozdravljena Slovenija!

Ja, že doma... kdo bi si mislil, da bo en mesec tako zelo hitro švignil mimo. Ljubljana me je pričakala odeta v zlate, oranžne, rdeče, rjavkasto-zelene barve. Spet sem se zavedla, da je pač tudi Slovenija enkratna dežela, res pa je, da je tudi kam drugam treba od časa do časa pokukati...
Spet bo treba zavihati rokave (oh, kako oguljena fraza) in začeti z vsemi obveznostmi... pa že bo tu kmalu tudi veleopevani veseli december in vsi tapomembni novoletni (tudi službeni) dogodki, pa ne pozabimo vseh prednovoletnih zabav... eh. spet bo pestro in predvsem zna biti spet tudi precej naporno :)

Nekako se mi zdi, da bo treba uploadat še kakšne fotke iz moje poti, saj tele zadnje fotke lobanj, ki zdaj krasijo moj blog, niso prav fotogenične... in glede na to, da je Azija res krasna...

Uploadam. Kmalu! :)

mankica

Where many people died...

Killing Fields so me posteno pretlesli... zgodovina je zavita v pricevanja prezivelih pod rezimom voditelja Pol Pota. Nihce o tem ne govori rad. Mnogi, teh je skoraj dva milijona, pa je na poljih smrti umrlo....

In memory of people who died under cruel Kmer Rouge soldiers...

.....

Some people survived and they still have tears in their eyes when they talk about the genocid....

To je to. Za danes. Jutri uploadam kaksne bolj vesele fotke iz poti proti Ho Chi Minhu in iz tega velikega mesta v Vietnamu, akmor sem rpispela danes....

Se slisimo. Kmalu!

mankica

Travis on the radio, sunset on the beach...

Tako, koncno mi je uspelo najti racunalnik, kejr lahko spet malo slikice zloadam. Na radiu ze ves cas na glas vrtijo Travisa... no, natancneje cel njegov cd, ventilator na stropu je prizgan na full, valovi dva metra stran pa se oglasajo tako glasno, da bodo kmalu preglasili radio....
Nekaj fotkic z moje poti...

At the market on the way to Sihanoukville.



Public market place where you can get whatever you want...



Where all smells become one :))



Famous Dragon Fruit is on everyday menu.



Our breakfast right on the beach.



Our pretty room :)



Happy Cambodian child and the sunset....

Okej, to je to. Za danes. Jutri na poti v Phnom Penh.

Se slisimo. In to kmalu :)

do takrat pa dober vecer Kambodza, dober dan Slovenija!

mankica