A Bouquet.

Danes me je na kuhinjski mizi pričakal tako čudovit in dišeč šopek rožic. Oh, kako malo je treba, da je življenje fantastično! ;)

mankica

Na liniji.

Glas na drugi strani, ki prinese novice. Dobre. Ali slabe. Radost. In veselje. Linija. Ko zazvoni. Pričakovanje. Navdušenje. In nekdo na drugi strani. Danes. Jutri. Pojutrišnjem. Nikoli. Ali vedno.

mankica

1984.

... se je pisalo leto, ko so se prvič pojavili na odrih bivše Juge. Danes, 25 let pozneje, se zdi, kot da obstajajo že večno. Večno v spominih, danes že ostarelih pankerjev. Pa ne samo njih, tudi njihovih otrok, ki jih obožujejo prav toliko kot so jih nekoli njihovi starši. "Teksti so bili slike čustvenih stanj. V večini komadov smo šli v drugačne teme, teme izgubljenosti, strahov, občutka tesnobe, stvari, ki jih doživlja odraščajoč najstnik, ki je nekoliko zmeden. Zato so se mladi verjetno poistovetili z nami," mi je nekoč povedal Igor Dernovšek.

Trip in vijolice.
Trip in vijolice v očeh.

Luna in zvezde,
mesto in luči
oblak prekril je nebo,

v sobi je temno.

Niet.

mankica

p.s.: to so moje prve koncertne fotke :)

There was a Cherry Tree.

Ko se dan prevesi v noč .. in ko se češnja, ki sem jo cel dan opazovala, kako se beli listki lesketajo v soncu, postane glavna zvezda noči, ki se lesketa v soju luči bližnje cestne svetilke ... ko tako spokojno razveseljuje vsaj eno osebo na bližnjem balkonu, ki jo opazuje in beleži trenutke aprilskega večera na svoj fotoaparat ... ;)

mankica

Najdaljšamiš.

Menda po Ljubljani naokoli stopiclja najdaljša miš! Hja, tudi jaz nisem verjela, dokler je nekega jutra nisem videla na poti v službo ... :)

mankica

Ko cveti pomlad.

Danes sem zavohala pomlad! ... oh, kako je krasno, ko cvetijo češnje in dišijo na vse konce, in kako krasno je, ko cvetijo magnolije ... ta pomlad je zares veličastna. V vseh svojih barvah, vonjih, oblikah in že preprosto zato, ker sploh je!

mankica

The Sound of Market.

Kako super se je v soboto dopoldan sprehoditi čez tržnico. Ko lahko mimo raznobarvih stojnic opazujem branjevke, ki zjutraj nabrano solato skrbno prelagajo iz ene vrečke v drugo, ali pa paprike zlagajo tako, da bi bile najlepše videti, pa prelagajo najlepše pomaranče v zgornje vrste ... in česen, naključno razporejen ter artičoke, skbno položene v lesene gajbice ... Pa tudi cvetlice, ki tako dišijo po pomladi in naključni mimoidoči, pa tudi znanca, ki se srečata in rečeta besedo ali dve. Pa vonj po domačih jabolkih in mali zeliščni vrtički na premikajoih se stojnicah. Krasne so sobote, ko se lahko izgubiš med vonji, barvami, zvoki, oblikami in ljudmi ...

mankica

Pravijo ji krava.

Hm.. mislila sem, da se po ulicah sprehajajo samo zebre ... da pa sredi Ljubljane srečaš tudi kravico. No, to pa je nekaj novega! Če bi bili nekje v Aziji, bi to bilo nekaj samoumevnega, toda pred Mestno hišo ... hm. In da so tako radovedne! Kaj takega res nisem pričakovala!

mankica

Dvoličen ali resničen.

Monizem ali dualizem. Realnost ali fikcija? Levo ali desno. Prav ali narobe. Verjetno ali neverjetno. Cilj ali vrednota. Preprosto ali kompleksno. Definirano ali ne. Optimistično ali pesimistično. Danes, včeraj ali pa jutri in pojutrišnjem. Dan ali noč. Dvoličen ali resničen? Pa še marsikaj drugega. Vsak dan, na ulicah in med ljudmi.

Vprašanje je le, s kakšnimi očali gledati na ta naš svet.

mankica

Roger Ballen.

Včeraj sem si ogledala nadvse zanimivo razstavo. Otvoritev in podpisovanje knjige sem pred časom sicer zamudila, ampak ogled velikanskih črno-belih fotografij Rogerja Ballena me je povsem impresionirala. Pa ne tako zelo zaradi tematike, ki jo avtor obravnava (brez dileme - fotograf je naravnost odlično prikazal bizarno resničost realnosti), temveč tudi zaradi samega prikaza fotografij, veličastnosti okvirjev, postavitve, igre luči, podnapisov, pa tudi temačnega prostora, ki odlično ponazori ljudi z roba družbe ...

mankica

Because she is mine.

Moja mamica je danes od svojega otroka dobila tole rožico ... jaz pa vsem mamicam sveta želim imeniten dan! Danes je krasen dan za veselje!

mankica

A spoon of sugar sweetens up.

Ker je danes tako krasen ponedeljek ... in ker se zunaj zdi, da vse živi. Ptički žvrgolijo na ves glas, veter neustrašno piha in mrši lase, mimoidoči pa hitijo tja nekam ... čez mostove in mimo slik vsakodnevnih obrazov. Mimo plastičih teles, ki se zdijo kot prava ...


mankica

The Spring.

Vračam se pred računalnik in nazaj v življenje. :) Več kot en teden sem takole ležala v postelji z gripo in skozi luknjice žalozij le gledala, kako krasni so dnevi zunaj ... Danes sem končno spet na nogah in skačem po stanovanju, gledam skozi okno, kako veter vztrajno premika sveže oprano perilo, ki se suši zunaj, kako se sosedova muca podi za pisano žogico, ki jo je dobila bohvekje in kako na travniku že rastejo zvončki ... Naslednjega tedna, ko bom lahko vonjala in opazovala spomladanske barve in oblike, se že nadvse veselim!

mankica

Ultra. Violet. Sun. Light.

Čeprav nisem ravno neka huda ljubiteljica sončnih zahodov in čeprav se mi zdi še kaj bolj romantičnega od slednjih ... pa me je tole nebo, ki sem ga danes videla na štajerskih koncih, popolnoma očaralo. Poznavalci sonca v tovrstnih oblikah in barvah bi mi vejretno rekli, da to ni še nič v primerjavi s tistimi zahodi nekje na morju, ko za horizontom tone velika žareča kugla ali pa roza-oranžno-rumeno nebo, ki se sveti za gorami ... Hja, očitno si bom morala nekaj sončnih zahodov še ogledati. ;) Zdaj me že celo zanima, kje se skrivajo najlepši ... hehe.
In ker v mojih mapah s fotkami tovrstnih slik še ni ... tisti drugi poznavalci pa radi pravijo, da 'pravi' fotograf mora imeti menda med svojimi slikami tudi sončni zahod ... No, tale je moj prvi. Pa še na ta imeniten 8. marec sem ga ujela, ko se je sonce tako krasno zasvetilo ... :)


mankica

30.

Danes bi se sprehajala po ulicah New Yorka.

mankica

Ko so Butalci odšli ...

Pusta smo pokopali, coprnica Uršula je s svojimi sestricami na metli odpotovala nazaj na Slivnico, Butalci so spet prepustili oblast v Cerknem, kurenti pa skoraj odgnali zimo, v deželo pa že priklicali pomlad. Tudi v Ljubljani je bilo nadvse veselo in zdi se, da se ljudje še vedno radi vsaj za en dan preoblečejo, si nadenejo lasulje, našminkajo, v roke pa vzamejo čarobne paličice. In postanejo pusti. In zganjajo norčije. In skačejo naokoli. In ker sem bila lani ob tem času ležala z otečenim licem po operaciji modrostnih zob, je bilo zato letos toliko bolj navdušujoče in veselo. Tudi v mojih vrstah. :) Kdo bi si mislil, da bom za svojo masko dobila glavno nagrado in kdo bi si mislil, da bo letos moja ideja Gospodične Regice tako navdušila. Zares rada imam pusta. Zato, ker v deželo pride veselje. In zato, ker se po otroško veselijo tudi mnogi tisti odrasli, ki so vse ostale dni v letu nečimrni in resni ...

No, med obiskovalci sem srečala enega žabca, ampak tale žabica spodaj pa je zmagovalna maska. Regica Mankica. hm ... princa pa od nikoder. Samo belega konja sem srečala. Da mu ni pobegnil ... le kako bo s preobrazbo iz žabice v princesko(?) ... hehe.

mankica