A state of mind.

Happiness. Radosti. In ta krasen sneg ... !

photo by my Mom. today in Ljubljana.

Naj bodo krasni dnevi, s snežinkami posuti! ;)

mankica

Snow Flurry.

Ko sem se danes peljala iz Maribora proti Ljubljani, sem spet bentila in se hudovala nad cestnimi posipači in drugimi delavci, ki naj bi poskrbeli za nemoteno vožnjo naših štirikolesnikov in nas vozačev, ki smo volan malodane držali tako, kot da je sodni dan. Ne samo, da se ni videlo popolnoma ničesar, še več - na avtocesti je bilo danes mnogo in še več tvornjakov (a sploh smejo voziti ob nedeljah?!), ki so prehitevali kot za stavo in se vrivali med mimovozeče hiteče avtomobile. In če gre verjeti našim vrlim cestnim delavcem, ki so se menda pripravili na sneg ... ceste posipavajo in plužijo. No ja, jaz jim (še) ne verjamem najbolj. Nedeljski vozniki so bili verjento kar veslei, ko so lahko mirno vozili 80 ali 90 km/h pa jim nihče ni hupal ... hehe. No ja, pa vse le ni tako sivo kot je videti. Še več - videti je naravnost fantastično belo! Ker dolge luči in meglenke danes niso pomagale pri vidljivosti, si se lahko zanesel samo na svojo srečo in vozil na približno svojem pasu, ker tudi črt na cesti ni bilo nikjer ... v predorih pa je lučka utripala na 100 km/h... hja, tudi danes, ko so bile vozne razmere zares nevzdržne ...


No, vsaj srečno sem prispela domov! Pred blokom pa pritisnila še eno fotko mimoidočega psička, ki se je v svojem sneženem (dežnem -> sneženem? ;) plašču tako elegantno sprehajal po snegu. Tu pri nas se namreč zdi, kot da vseh tistih problemov na slovenskih (avto)cestah sploh ni. Pa čeprav tukaj ni še popolnoma nič spluženo ...

Zato le še srečno vsem voznikom, ki se čez snežni metež šele prebijate! ;)

mankica

Diamonds.

Diamonds Are a Girl's Best Friend ... je nekoč prepevala Marilyn Monroe.

... a kdo pravi, da to niso perle? Ali pa morda kaj popolnoma drugega ;) ah, kdo bi vedel ... :)


mankica

Left Or Right.

Pogosto nas situacije v tem ali onem dnevu, morda pa celo večkrat na dan, pripeljejo do odločitev. Tiste, najbolj banalne so tedaj, ko se je treba odločiti o navidez nadvse nepomembnih stvareh. In smo postavljeni pred težke odločitve ... ko je treba izbrati najboljšo možno pot. Pa vendar, zakaj bi se omejevali? Včasih se mi takole zazdi, da svet ni postavljen samo levo ali desno, včasih se tista najbolj prava pot najde zgoraj. Ali pa nemara spodaj. Zgodi se celo, da je vmesna včasih še najboljša ...

In čeprav se mi včasih zazdi, da je bila moja odločitev napačna, ker če bi na bližnjem semoforju zapeljala levo, bi dobila parking, tako pa je na desni že vse zaparkirano, ali pa če bi šla v desno vrsto na blagajni trgovine, bi se zagotovo prebila do blagajne hitreje kot na levi ... včasih povsem napačne. A vedno naše. Pa ni važno, naj bodo leve ali desne.

fotka, posneta nekje na morju poleti z Nokio N73

In katero pot vi največkrat uberete? :) ... na levo ali desno?

mankica

Večnamenske.

Na eni slovenskih spletnih strani so zapisali: Lestev ponuja obilo možnosti za zadovoljevanje najrazličnejših profesionalnih in zahtevnejših domačih potreb. Menda res, saj v naši prestolnici poteka mnogo del na cesti. In v istem dnevu lahko v centru Ljubljane opazujete spretnost plazečih se mojstrov takšnih in drugačnih lestev ... No, mojo pozornost so že pritegnili ;)

mankica

Ko sem ...

... in ko je prav fino sanjati v svojem svetu. Predvsem zdaj, ko so dnevi posvečeni predvsem zabavi ob knjigah ... za študij, kakopak! ... in ko bi vsaj za kakšen dan ali dva najraje odeletela v imeniten svet mnogoterih svetov. V Azijo na primer ;)

mankica

fotka posneta na razstavi Alana Hranitelja, septembra 2008

Kaj me osreči ...

Street art. Grafiti. Stickerji. Stencili. Ko me pozdravljajo po Ljubljani. Vsepovsod. Samo videti jih moraš znati.

Zek grupa (zapečatili so tudi tale avto) so samo eni izmed mnogih. Aj lajk! A lot!

mankica

Supercool(ed) Snow.

Obožujem zasnežene ulice. In kepanje. In angelčke v snegu. In zasnežene rokavice. In jakno, posuto s snežinkami. In odtise stopinj na nespluženih poteh. Pa zasnežene avtomobile in padajoče snežinke, ki se svetijo v obcestnih svetilkah. In bela drevesa. In sneženega moža, ki so ga postavili otroci iz sosednjega bloga, pa ulico, kjer po segu skače sosedov psiček. In otroškost, ki se prebudi, ko stopim v pravkar zapadli sneg. Krasen je ta sneženi januar!

Želi kdo, da mu pridem 'zlopatati' dvorišče?



Pa saj vendar niste mislili resno, kaj? :)

mankica

Do it Old School.

Včasih sem se veliko prevozila z busom. V šolo pa nazaj pa naokoli. vsepovsod z avtobusom. In vsak začetek meseca, ko je bilo treba kupiti mesečno nalepko in tisto izkaznico s sliko, ki je bila tako ali tako fotografsko naštimano obupna, moliti vozniku pod nos. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem zamešala datume in potem me je bilo vedno strah, če bo voznik opazil, da še nimam nalepke ... in ko sem hitela pred šolo še v trafiko po žetone ali pa na bus čakala way too long, pa čeprav je na urniku pisalo da pride točno ob 7.23. Hja, to so bili tapravi časi, ja :) In vse tiste zgodbe ljudi, ki so sedeli, stali, se pogovarjali, razmišljali o svojih mislih, zagledano pogledovali skozi okno, pozimi je bilo tako ali tako ponavadi vse zarošeno in si se prepustil nemilosti vonjev, ki so prihajali od sopotnikov. Poleti je bilo še posebej vznemirljivo, ko se je kdo nalepil k tebi in se z dvignjeno roko držal 'štange', izpod njegovega rokava pa so se širili zanimivi vonji ... :) Pa tudi raziskovanja obrazov na avtobusu. Rada sem opazovala ljudi tako, ko so se vozili naokoli in v poletnih, zimskih, splomladanskih opravah sestopili iz avtobusa, ali pa se kakšni švercali v zadnji del avtobusa. In ko je potem šofer začel vriskati in piskati in kričati po avtobusu in jih podil dol ... Pa vse tiste babice, ki so že ob 7h zjutraj odhajale v mesto in ko sem se spraševala, kam zavraga hodijo, ko pa niti tržnica še ni odprta, kaj šele trgovine ...

Danes na avtobusu. Linija št. 9. fotka by Nokia N73

Danes se z busom ne vozim več. Le tu in tam. Pa čeprav je linija 9 še vedno ista kot je bila nekoč in čeprav št. 3 še vedno ustavi tam, kjer je bila moja postaja.
Dandanes so zgodbe obrazov in ljudi zamenjale glasbene želje na radiu v moje avtu, ko se navsezgodaj iz srca nasmejim Birko(t)u, ko s svojimi, nadvse neumnimi izjavami širi pozitiven začetek dneva ... in ko se vozim domov, glasno prepevam in me sovozniki gledajo, kaj zavraga je z mano narobe ... Zgodbe so ostale - vsaj takrat, ko se kolona nikamor ne premakne in lahko gledaš, kako si sovoznik ogleduje zobe v vzvratnem ogledalu, kako si spet nekdo drugi 'štora' po nosu, tretji telefonira ...

A vendar, danes sem šla domov z avtobusom. In čeprav je bilo le malo potnikov, ki se ob takšni uri prevažajo naokoli, je bilo zares fino spet sedeti na tistih trdih lesenih stolčkih in ob tistem značilnem zvoku speljevanja avtobusa s postaje razmišljati o končni postaji, kjer bom izstopila. Ko je v šoferjevem lončku zažvenketal moj žeton, so se spomini na srednješolske dni vrnili. In ja, vem, da bi za podnebje blagor bil boljši javni promet, a enostavno ni časa, da bi se vozila do faksa več kot uro, nato prestopala in spet porabila še dodatno uro in pol za nazaj ... še dobro, da vsaj v službo hodim peš in da se poleti vozim izključno s kolesom - se vsaj malo odkupim za nastalo škodo podnebju ;)

mankica

Kaj me osreči ...

Wienna, September 2007.

Nedelja. Ko se je prav fino sprehajati skozi mesto, mimo zaprtih trgovin in izložb, skozi katere te gledajo napol slečene lutke, ki so zavoljo razprodaj oblečene samo v papir - no, ali pa še to ne :) in se odpraviti v naravo ali pa na čaj z najljubšimi prijatelji, prebrati nekaj poglavij knjige, ki jo zanemarjaš in prelagaš na polici cel teden, pospraviti lučke in vso novoletno navlako, ki je krasila decembrske dni, pa tudi krasna vremenska napoved, pa čeprav jo napove vremenarka, ki o vremenu vidno nima prav veliko pojma.

mankica

The 'Made in China' Sales ...

Ne, nisem velik pristaš razprodaj. Zato, ker se ljudje ponavadi rinejo in delajo gnečo na vse mogoče strani. In te pohodijo pa s sabo vlačijo petsto kosov oblačil, čevljev in od vsega mogočega modnega nakita, do takšnih in drugačnih popolnoma nepotrebnih drugih drobnarij ... potem pa opletajo brezglavo naokoli s polnimi košaricami in nadirajo prodajalce, ki samo gledajo in čakajo, da se zgodi totalni 'rastur'.... Hja, letos se na prodaji menda (že) pozna recesija. Aja? No, po vrsti in zdolgočasenih ljudeh, ki so zehali vsepovprek in pod tistimi belimi reflektorji bili videti bledi tako, kot da bi jih prisilil, da tam stojijo ... meni se le ni zdelo, da ima recesija pri vsem tem sploh kakšno vezo ...

ja, med razprodajami ... sem se zabavala z mobitelom ...

Ko sem se s prav posebnim ciljem, da si kupim tople zimske čevlje (ja, še vedno v adidaskah 'gazim' po snegu :)) in čeprav me domači prepričujejo, da se v moji omari skrivajo še drugi čevlji za zimo, se nekako ne morem spraviti v škornje in skibucke ... Ja, ideja, ki se je sprva zdela povsem super, se je izkazala za nekaj, kar verjetno ne bo mogoče uresničiti, saj so čevlji, v katere sem se zapičila, bili že predvčerajšnjim razprodani, števlke ni bilo niti v drugi prodajalni taiste trgovinske verige, ljudje pa so se s čeladami za smučanje, smučkami, jaknami in kapami prerivali za mesto v vrsti proti blagajni ...

Ne, očitno nismo vsi (ali pa sem kakšen poseben primerek (?),ker menda smo punce še posebej velike privrženke tovrstnih popustov ...) navdšenci neskončnega premetavanja oblačil med policami in preoblačenja, preobuvanja, čakanja v vrsti ... ker sem kmalu popihala iz trgovin, ker očitno ni nič tako privlačno zanimivega, da bi me prepričalo ... no, pa vsaj prodajalci so še vedno prijazni! Morda celo nekoliko bolj kot so bili pred razprodajami! Ali pa so se mi zaradi toliko ljudi okoli in produktov Made in China, Made in Turkey ali pa Made in Bangladesh le zdeli neverjetno ljubeznivi ... ne vem. :)

mankica

Top Ten New Year's Pledges?

V bistvu nikoli nisem bila prav velik pristaš novoletnih zaobljub ... ne, tudi letos nisem naredila seznama, kaj vse moram v letu, ki se je šele začelo, narediti. Ker vedno, ko sem imela prav posebne načrte, se je izkazalo, da se niso izšli povsem tako, kot sem si želela ... no, prav zato sem se v tem času že naučila, da je najboljše pustiti, da se vse odvija povsem naravno in brez nekih pretiranih in wanna-be-nujnih obveznosti.

Vse bolj se držim azijske prakse, da se bo vse že nekako razpletlo tako, kot je treba in da itak bo vse okej... no, v to tudi vse bolj verjamem. Hja, okvirno pa bo leto verjetno tako ali tako teklo po nekih ustaljenih tirnicah, ki jih bodo tu in tam presekale kakšne nepričakovane prigode, poti na druge konce sveta, takšne in drugačne zadeve ...
Ja, zadnje čase se pogosto zalotim, da govorim, da najboljše, da pustimo, da čas prinese svoje ... no, pa naj bo zdaj še črno na belem (no, belo na črnem ozadju :)), tako bo res še najboljše. Pa bomo vidli, kako se bo odvilo naprej.

Sicer pa ... že nekaj časa nosim te tri zapestnice. Zato, ker si danes lahko to, jutri že drugo. Pa še vedno boš ti, edinstven in povsem unikaten. Zato, kaj hočeš biti danes? CREATIVE, BETTER in LOVED? Hm ... ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno, da to hočem biti danes ali letos. Hočem biti vse to še bolj, pa še kaj zraven ... :)

mankica

Na svidenje in srečno!

Ko takole v zadnjih urah letošnjega leta pogledam za nazaj ... ja, bilo je mnogo trenutkov, ko sem si želela, da bi šli čim prej mimo, imela sem slabe dni, neuspešne podvige, ki se niso izšli tako, kot sem si želela, sive dni, ko se je vse zdelo, da ne bo boljše ... toda vedno se je potem zgodilo tako, da so se v slabih dneh od nekod prikradli tisti, najbolj radostni trenutki, ki bodo ostali v spominu. Za vedno. Prav tisti lepi trenutki, ki so ostali in naredili to leto tako izjemno. Zgodilo se je mnogo krasnega. Nadvse imenitnega! In ja, lahko rečem, da sem srečna, da se je vse izteklo tako, kot se je. Prav tako in nič drugače. Da lahko danes o teh čarobnih trenutkih pišem, ker sem si jih zapomnila. Trenutkih sreče, ki so tako zelo krasni ... Zato le še - na svidenje, staro leto, dobrodošlo novo!

foto by: Miha Žlindra

Srečno!

mankica

Dragi Dedek Mraz (Дед Мороз)!

Letos sem ga srečala!!! In od njega dobila bonbon. Takšnega, v ovitku, porisanem s pomarančami. Menda so takšni za pridne otroke. ;) In če verjamemo, da nas opazuje celo leto (upam le, da ni opremljen z video kamerami ... Veliki brat aka. Veliki D. Mraz vas gleda tudi pride v poštev?), kako pridni smo bili, potem sem prepričana, da ga letos nisem ravno razočarala... no, vsaj upam na to. ;)

Dobri mož s sivo kučmo in belo brado se je sprehajal po Ljubljani! In ujela sem ga, ko je s svojimi pomočniki - snežaki, miškami, medvedki in drugimi vilinskimi bitji poslušal skrite želje. Tudi mojo. Upam, da mi jo letos izpolni. Prijateljčka Božička (menda sta velika prijatelja, ki se za praznike vedeta, kot da sta najhujša tekmeca, a menda to sploh ni res!) resda tokrat ni bilo naokoli, saj je verjetno obdaroval še zadnje ljudi na drugi strai sveta, pa mu zato ni uspelo priti v našo prestolnico, a vseeno - vzdušje v središču Ljubljane, posute mnogo lučkami, je bilo naravnost imenitno!

... Oh ja, siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš ... Nato je še pomahal in se s svojimi sanmi odpeljal v pravljično deželo ...


Vse dobro, dobri mož! Se vidimo naslednje leto spet!

mankica

Posuto z zvezdnim prahom.

Naj bo krasno! Pravljično. In magično. Pa bleščeče in dišeče. Barvito in radostno ... Posuto z zveznim prahom in ... naj bo prav takšno, kot si želite!

Naj bodo krasni dnevi pod zvezdicami letošnjega leta in še lepši pod nebom prihajajočega! :)

mankica

A Step Beyond.

... tja nekam. V svoj svet. Včeraj proti soncu. Danes skozi megleno jutro in ta povsem siv dan. Po črti ali preko nje. Ob črti ali onstran nje. Ob črti ali stran. Tja ali drugam. Zagotovo pa vedno nekam.

Praga 2008.

mankica

Kaj me osreči ...

Sprehod skozi Ljubljano, obsijano z lučkami. Ko lahko izbiram med raznobarvnimi klobuki, toplimi nogavičkami, pa vsemi tistimi malimi kičastimi rečmi, ki polepšajo moj dan ... Krasna je ta moja Ljubljana!

mankica

Po sledeh jetijev ...

Zunaj že nevem-kateri-dan pada dež. Še dobro, da sem vsaj konec tedna skakala po snegu in po kakšnih treh sezonah stala na smučkah. Vsako leto pride nekaj vmes in potem je že božič pa novo leto, pa januar in februar, ko me odnese na kakšen drugi konec sveta pa spet ne vidim snega. Zato sem nadvse vesela, da mi je letos le uspelo se podati na bele strmine. Oh, kako poetično se sliši to. No ja, pa saj je vendarle bilo! Ko sem takole smučala v megli, ko se ni videlo niti dva metra naprej pa ko je sneg pikal in veter pihal v tiste kotičke obraza, ki niso bili zakriti z očali, kapo ali šalom ... tanajbolj vztrajni pa so smučali tudi v dežju, če je le bilo tako. No ja, kljub vsemu. Še dobro, da nismo obtičali nekje tam v Dolomitih, odkoder nekaj sto Slovencev ne more. Mi smo se tolažili s kepanjem, skakanjem po snegu, sneženimi igrami, kuhanim vinčkom, družabnimi igrami in v apartmaju tu in tam prekleli vreme. Pa nič zato, ker če je družba fajn, potem je tudi sneg postranska dejavnost, ki je tu in tam pač tudi vzrok, zakaj smo sploh šli na smučanje :)
Še vedno pa sem zelooooo optimistična in čakam na sneg do nižin (beri: v Ljubljani!), da se bom lahko sprehodila skozi tisto ... belo Ljubljano ... in opazovala svetlikajoče lučke na bližnjih drevesih. Ta prednovoletni čas pač ima svoj čar.

Tukaj je nekaj utrinkov s smučanja. Aja pa še to, tokrat sem se 'afnala' z očijevo igračko, kompaktnim Fujijem in prav fletno je bilo naokoli hoditi z miniaturnim fotoaparatom, ki ga lahko pospraviš celo v žep! ;))

Pa smo šli na pot .... po dežju, proti Italiji.
Ogled filma Pretty Woman (že ene destič :)), potem pa naslednjih sedem
ur čebljanje o pomembnih in manj pomembnih rečeh ...


Potem pa v apartma. C 25. Super vzdušje, najboljši cimri, pa tudi hecni sosedje, ki so vsak dan vsaj nekajkrat potrkali na naš apartma, si prišli sposoditi sol, pa brezalkoholno (!) pijačo (verjetno za mešanje :)), pa tudi masažo so nudili. Najboljši sosed, ali kako že pravijo pri Mercatorju? :)
... in večerja. :) Hrane ponavadi ne objavljam na blogu, ampak tokrač bo pač izjema, ker je pač vključena v zgodbo :))


Nekaj radosti na snegu. Kako otročji lahko postaneš, ko se v daljavi smehlja sneženi mož ali pa ko v snegu delaš angelčke ... let it snow let it snow leti it snow ... :)


Imeli smo dež pa sneg pa dež in sneg. Pa čeprav vreme le ni bilo najboljše, je bilo zjutraj tako super gledati skozi okno in na toplem piti vroči čaj. Mmmmmmm.


Bilo je nekaj smučanja in akcija. Spodnja slika je taka športna, ane? ;) Smučar v akciji. hihihi. Pa to nisem jaz! :) Padla sem ene trikrat, pa še to na ravnem!!! :)

Smučati po treh letih je bilo super. Zares. In se peljati na sedežnici. In uživati v snegu. In se sprehajati po snegu ...


Zvečer pa. Imeli smo se fajn, ane? :) Ta utripajoča tla pa so fleširala 100 na uro. :)

Komaj že čakam naslednji izlet neznano kam! ;) Ko bomo mogoče našli sledi jetijev ...

mankica

Afriško. Resnično. In žalostno.

Ogledala sem si Darwinovo nočno moro. Že drugič. Pred meseci tudi na lastne oči. Ko sem jedla ribe iz Viktorijinega jezera. O filmu pojma nisem imela, ker ga tedaj še nisem videla ... zdaj so se mi nekako vsi tisti ribji fileti nilskega osliča zagabili. In tista riba, ki je bila tedaj tako zelo okusna, je svoj okus izgubila.

Afrika. Tisti oddaljeni svet. "Ah, kaj bomo pomagali Afričanom, ko pa je pri nas toliko sirot," mi je pred časom rekel zelo znan slovenski glasbenik. Ja, pri nas je veliko preveč revežev in grozno je to, da se v socialni državi to dogaja ... A kljub vsemu - eksperiment znanstvenikov, ki so brezglavo (?) porušili ekosistem, je mnoge Afričane stal življenja ... Potem ko mi z veseljem nakupujemo zmrznjene bele filete, že napol pripravljene za cvrenje, pa se na črni celini dogajajo katarstrofe. Katastrofe nemogočih razsežnosti. Na milijone ljudi strada, še več - taisti Afričani, ki za nas vsakodnevno čistijo ribe, sami jedo ostanke - glavo, rep, kosti in nekaj mesa, ki morda še visi ob kosteh, če ga le niso načeli že črvi. Ogabno. A resnično. In žalostno. A povsem vsakdanje. Vsakdanje za mnoge prebivalce tamkajšnjih dežel ob mogočnem jezeru. Države dejansko živijo od rib, na dan jih izvozijo samo v Evropo nekaj tisoč ton, ljudje tam pa stradajo. Za vsako ceno torej - pozdrav kapitalizmu in zatiskanje oči pred realnostjo. Ja, tudi sama sem včasih tiste vnaprej pripravljene bele ribe. Nikoli več.
In ker tale post ni namenjen moraliziranju, naj bo le opomin. Ker tam živijo prav tako otroci, ki si zaslužijo srečno otroštvo in ker je Afrika vedno tista dežela, ki ji pač lahko naredimo karkoli, pa vedno bo vse prenesla. Udarce, ki bodo še tako poniževalni in nadvse nizki ... Kaj reči drugega, kot le še to ... ko je človeštvo v svoji človečnosti padlo na celi črti.

Uganda. February 2008.

To je post za vse Afričane, ki so me s svojo voljo do življenja sprejeli v svoj svet. V svet, kjer imajo lakota in pomanjkanje svojo zgodbo ... tam, kjer se zdi, da so otroci vsaj za trenutek srečni, pa četudi je življenjska zgodba mnogih negotova ...

Kabale - Uganda. February 2008.

mankica

Uriti?

Tole me je zadnjič full nasmejalo ... ko sem pisala komentar, me je v preverjanju z besedo pozdravila slednja beseda uriti, zapisana z rdečo. Resda me pri komentarjih včasih ob 'preverjanju z besedo' pospremijo kakšne nadvse zanimive besede, ampak takole po slovensko, pa čeprav pisano kar v slengu, se mi le redko zgodi ... :) Ne, jaz sicer nisem 'uriti', pa tudi 'u/v riti' ne, ampak tole je bilo res totalno zabavno. Po nekem ključu je računalnik izbral tole kombinacijo črk in me ful nasmejal ... In ko sem se zavedla, da sem za ponovitev besede, črke dejansko zapisala v un okenček ... hehehe. Kdo bi si mislil, da mi bo ena taka beseda prav polepšala dan! :)

mankica

Otvoritev in čarni smehljaji ljudi ...

Vse priprave, neprespane noči in veliko vloženega truda, pa tudi številni zadnji zapleti pred otvoritvijo, ki ponavadi pridejo ob nepravem času. A kakorkoli že - slike so bile na stenah pravočasno in vse je bilo tako, kot mora biti. Še dobro, ker sicer si ne predstavljam, kaj bi bilo :) Potem pa otvoritev moje prve fotografske razstave. Ja, bilo je vredno vsega truda. Mnogo ljudi, ki je prišlo in me počastilo s svojim obiskom. Zares hvala vsem! Upam, da sem vam pričarala lep večer! Tukaj je nekaj utrinkov s priprav na razstavo in z otvoritve. Krasno je bilo!

prve štiri fotke: mami

Uokvirjene in pripravljene za postavitev.

Končne priprave in razprave o postavitvi ...

pet fotk: Miha Žlindra

foto: Kristijan

foto: Iva Gruden

No, mislim, da imate moje podobe za nekaj časa dovolj. :) Imam še fotke drugih ljudi, ki so prišli na razstavo pa ne vem, če mi dovolijo, da jih objavim na blogu.

Vsi tisti, ki pa niste uspeli priti na otvoritev ali pa bi si radi slike še enkrat v miru pogledali, naj vas le še povabim na ogled slikic v STA Travel Cafe (tam bodo do konca decembra). Menda pa imajo odprto vsak dan do polnoči!

Naj vas spremlja mnogo čarnih smehljajev!

mankica